Ko vnuka skrbi, kaj bo po babičini smrti

Najbogatejši Zemljan Elon Musk je nedavno sporočil, da je, če bi bila delitev denarja transparentna, pripravljen reševati problem svetovne lakote.

Muskovo premoženje je trenutno ocenjeno na skoraj 300 milijard dolarjev. Njegovi sledilci na Twitterju so bili ob ideji v mnenjih razdeljeni. Nekateri menijo, da ultrabogataši ne bi smeli obstajati. Drugi pa so stopili na Muskovo stran in se spraševali, zakaj mu ne sledijo tudi drugi multimiljarderji.

Žalostno je, da je pravica do ne biti lačen zelo mačehovsko porazdeljena. Na svetovni ravni zavržemo več kot milijardo ton hrane, hkrati pa vsako leto umre kar 3,1 milijona otrok zaradi podhranjenosti. Evropejci na leto zavržemo 89 ton živil, vsak Slovenec pa 68 kilogramov! Če je verjeti statistiki, se količina zavržene hrane iz leta v leto povečuje tudi pri nas.

Odraščala sem v času, ko je »žretje« sodilo še med grehe, ki se jih je bilo treba spovedati. Da bi kdo metal hrano v smeti?! Niti enkrat samkrat se ne spomnim, da bi v skledi ali na krožniku kaj ostalo. Največkrat smo eno in drugo tudi polizali. Če pade kruhek ti na tla, poberi in poljubi ga, pa je rek, ki ga vtepam v buče tudi vnukom.

Rojena sem leta 1952. Mirno lahko rečem, da smo bili takrat bolj kot ne »naravni vegetarijanci«. Meso je bilo na krožniku le ob nedeljah – ali pa še to ne. Med tednom so se vrstili na videz enolični jedilniki od zelje, repe in matevža do mlečnih jedi in krompirjevega golaža, h kateremu je spadal tudi rižev narastek ali palačinke.

Pili smo vodo ali doma narejene sokove. Nabirali smo borovnice, maline, jagode. Prehrana je bila močno odvisna od letnih časov, zlasti v zgodnjih šestdesetih, ko so bili hladilniki bolj izjema kot pravilo. Ne pomnim, da bi bila pozimi na mizi solata! Kje bi jo pa dobili? Ženske so v jesenskem času pripravile ozimnico od rdeče pese do paprike, kumaric in srbske solate. Si predstavljate, s kakšnim užitkom smo spomladi, ko je skopnel sneg, nabirali regrat in si ga privoščili s toplim krompirjem, kuhanim jajcem in ocvirki ter česnom?

Ko se spominjam prastarih jedilnikov, se mi zdi, da sta z njimi povezana tudi neskončno hrepenenje in pričakovanje. Pozimi smo sanjali o paradižniku, poleti pa o krvavici in kislem krompirju.

Preden sem šla v šolo, sem v posebno vrečko spravila jabolko in kos kuha. Mama, ki je imela posebno žilico za peko in tudi za kuhanje, je, ko je bila dobre volje, kdaj pa kdaj spekla potico iz jabolk. »Da ne boste vsega naenkrat pojedli!« je govorila. Spominjam se, da so bili zadnji kosi po navadi že malo plesnivi. A nič ne de! Postrgali smo plesen – in ostali živi!

Bili so sošolci, ki malice niso imeli. Ali so jo pojedli že med potjo ali jim jo je mama »pozabila« dati, se ne spomnim več. Z Milanom, s katerim sva sedela skupaj, sva si jo po navadi delila. V zameno mi je pomagal pri matematiki.

Nekoč, ko smo šli iz šole, smo se pridružili večji skupini otrok, ki je opazovala tri ali štiri vrane. V varni razdalji so kljuvale kruh, ki ga je nekdo odvrgel nalašč ali po pomoti. Bili smo zgroženi: nismo mogli verjeti, da naše oči vidijo prav.

Kot gimnazijka sem stanovala v DAČ-u. Ne vem, ali ta internat na koncu Poljanske ulice – nasproti parka – še obstaja ali ne več. Sobe v starem delu so bile pozimi peklensko mrzle. Ob nedeljah, ko smo se vrnile od doma, smo v potovalki sicer prinesle tudi trske in polena, a kaj, ko smo domača drva do srede že skurile. Še topel domač kruh sem dala na notranjo okensko polico. Žal je bil zjutraj neužiten, ker je ponoči zamrznil.

Ena največjih poslastic, ki se je spomnim, je bila ravno spečena žemlja; kupila sem jo v Delikatesi, ki je stala čez cesto, nasproti Pedagoške gimnazije. Če sem imela kakšen dinar več, sem kupila še pet dekagramov posebne salame in tekoči jogurt Ljubljanskih mlekarn. Nepozabno razkošje, ki sem si ga privoščila, kadar mi je poštar prinesel honorar, ki sem ga dobila za pisanje ljubezenskih zgodb za Anteno.

Malo kasneje, ko sem bila študentka, so po Ljubljani že zrasli številni kioski s hot dogi. V restavraciji Triglav, na Miklošičevi, pa smo si radi privoščili pomfri. Za nekaj dinarjev smo ga dobili toliko, da nas je bilo pet sestradancev sitih do naslednjega dne. Tudi pozneje, ko sem že zbirala »stare zgodbe« od vrat do vrat, je bilo vmes veliko tudi takih, povezanih s hrano. Spominjam se Zinke. Ko ni mogla več skrbeti zase, jo je hčerka, ki je živela več deset kilometrov stran, namestila v dom. Vse življenje je šparala, nikoli si ni privoščila priboljškov. Ni bilo denarja. Ko je pri kosilu vstala od mize, je kruh, ki ga ni pojedla do konca, skrbno zavila v prtiček, ga odnesla v sobo ter posušila na soncu ali na radiatorju. Po njeni smrti so svojci v omari našli kup vrečk s starim posušenim kruhom.

Fotografija, na kateri je mamin posušen kruh, še danes krasi eno od sten v jedilnici njene hčerke. Kot nekakšen opomin, da lakota ne počiva, da nas lahko že jutri obišče, ne da bi jo klicali.

Spominjam se ur, ki sem jih s sogovorniki preživela ob »Balkan« piškotih. Tudi to se je zgodilo, da je gostiteljica razrezala zgolj jabolko in sva ga družno pojedli. Nepozabni so bili trenutki, ko je iz peči pridišal kruh, na štedilniku na drva pa so se greli domači ocvirki. Kakšna poslastica!

Danes mi je rekel vnuk: »Babi, a ne, da boš ti še sto let živela?« Začudeno sem ga pogledala.

»Ja, zato vendar, da nam boš kuhala, ker za pico, ki bi jo sicer imeli vsak dan na mizi, mi pa res ni!«

Tako, vidite. Ko govorim o hrani, govorim tudi o ljubezni. Pregovor, da gre ta skozi želodec, bo veljal še dolgo. Pri nas še vsaj toliko časa, dokler se mi bo ljubilo sukati med lonci.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052.

DELITE