O časih, ko so vaške opravljivke skrbele za čenče
Živimo v čudnih časih. Covid 19 nas je po človeški plati razgalil do kosti. Iz nas je potegnil tisto najslabše. Ljudje s(m)o pokazali svoj pravi obraz, pogled nanj pa prej ko ne vzbuja strah namesto ugodja.
Še pred tremi in več desetletji imeli na »kmetih« komaj kakšnega, ki je raje poiskal pomoč pri vseh sort »vedeževalcih«, kot pri zdravniku, danes pa jih je malo morje. Pa me to niti ne bi motilo, če takšni vaški posebneži ne bi držali v šahu celotne države.
Če smo nekoč poznali svoj kraj kot lasten žep, se danes dogaja, da o Tajski in njenih lepotah vemo vse, ne sanja pa se nam, kje leži turistična kmetija Na Škaluc.
V času moje mladosti je imela vsaka hiša svoje posebno, domače hišno ime. Danes so ta že skoraj izginila. Vedeli smo, kdo je kdo, na koga se lahko zanesemo in komu se je bolje izogniti na kilometer.
Nekoč so bili učitelji jako spoštovani in cenjeni. Danes jim upa vsak, ki ima pet minut časa, zabrusiti v obraz, kar mu pade na pamet.
Ljudje so znali ločiti »rekla-kazala« novice, ki so jih pobrali na cesti, za šankom ali pri frizerju, od tistih, za katerimi so stali vsega spoštovanja vredni domačini. Tudi pri novicah, ki so jih slišali po radiu, prebrali v časopisih ali so jih pobrali na televiziji, so znali ločiti zrnje od plev.
Če sta bili nekoč na vasi le ena ali dve »vrhunski« opravljivki, ki sta nosili čenče od vrat do vrat ter skrbeli za nepotrebne špetirje, imamo danes družbena omrežja, ki to »poslanstvo« opravljajo celo zelo globalno.
Silvestrina zgodba
Po vojni so redke ženske dobile službo, pri njej doma pa so imeli ravno toliko zemlje, da ji je bila pot do dela v tovarni zaprta. Tudi zato je imela veliko preveč prostega časa. Hodila je po vasi in spraševala ljudi, kaj je novega.
Ob neki takšni priložnosti ji je Lojze, velik veseljak, v šali rekel, da bodo na krajevnem uradu vsakemu, ki bo tja prinesel deset žab, izplačali denarno nagrado. Še vročo novico je raznesla od hiše do hiše, nekateri so se ji smejali, drugi so jo vzeli zares. Žabe v vaški mlaki tisti večer niso v miru spale. Bilo jih je kar nekaj, ki so jih lovili pozno v noč. Že zarana, takoj zatem ko je predsednik odklenil vhodna vrata v svoj urad, so stali na stopnicah in mu molili pod nos vreče z nalovljenimi žabami.
Sramota, ki si jo je Silvestra nakopala na glavo, je ni izučila. Brez potrebe je strupen jezik vrtela še naprej.
Javna skrivnost je bila, da je njen najdražji rad pogledal za drugimi ženskami, a mu tega nihče ni zameril, saj so vedeli, da je življenje ob Silvestri zelo naporno.
Ko je septembra prišla na šolo nova učiteljica, s katero sta si bili v daljnem sorodu, je vse, kar je vedela o njej, še vroče raztrosila naokoli. Sredi zagretega pripovedovanja jo je eden od poslušalcev ustavil in ji rekel, da je prejšnji večer videl njenega moža, kako je plezal po lestvi v učiteljičino stanovanje. Vzelo ji je sapo, od sramu je pogledala v tla in odhitela domov. Moža ni bilo od nikoder, zato se je odločila, da mu bo zmešala štrene. Pri bloku, kjer se je naselila učiteljica, je res naletela na lestev, splezala nanjo in se potuhnila na balkonu. Medtem ko je oprezala skozi rolete, so nabriteži odstranili lestev in uboga reva je vso noč prezebala na prostem, zjutraj pa je, osramočena, le potrkala na šipo, da jo je učiteljica spustila na svobodo.
Katastrofalni učinki lažnih novic
Po različnih raziskavah objave lažnih novic na družbenem omrežju pritegnejo šestkrat več všečkov, delitev in komentarjev kot verodostojne objave. V času covida 19 je količino lažnih blabla informacij pognala v neslutene razsežnosti.
Njihovi različni katastrofalni učinki so skrb vzbujajoči, ne nazadnje so – posredno – krivi za kolaps javnega zdravstva pri obvladovanju epidemije. Nešteto uporabnikov zlasti Facebooka in Twitterja je delilo številne napačne in za lase privlečene podatke. Tudi pri nas imajo tisti, ki širijo teorijo zarote, več deset tisoč sledilcev. Dr. Ihan je lepo povedal: »Mar užitek poceni nastopaštva na socialnih omrežjih odtehta žrtve med bolniki, za katere smo kot zdravniki sicer dolžni skrbeti?« Žal so ga le redki slišali …
Nekoč smo se bolj ali manj znali opredeliti do najhujših in najbolj strupenih vaških »tevlačk«, danes pa je bistveno drugače. Tisti, ki širijo predvsem lažne in izmišljene novice – ne le o covidu, tudi politična, gospodarska ali celo zelo zasebna –, imajo v svojih mehurčkih ogromno fanatičnih pripadnikov, ki lažnivim gurujem verjamejo na besedo. Če slišijo, da zunaj dežuje, niti ne stopijo na prag, da bi se prepričali, ali to drži; zgolj kimajo in pritrjujejo.
Komu naj sploh še verjamemo?
Ker živimo v svetu, v katerem je širjenje lažnih novic precej simpl, moramo biti pri sprejemanju tega, kaj je prav in kaj laž, vedno bolj kritični.
Najlaže je reči: vse, kar slišimo, moramo tudi preveriti. Pa imamo čas?
Že vse življenje postavljam vprašanja. Iščem drugo mnenje. Poslušam. Se pogovarjam. Zanima me, zakaj je tako in zakaj ni drugače.
Nekateri trdijo, da bi morali manj zaupati, biti bolj skeptični. Do koga? Morda tudi do tistih, ki jih dobro poznamo? Tisti, ki ga niso še nikoli nategnili, naj dvigne roko!
Naj se sliši še tako komično: zadnje čase se pogosto dogaja, da iz dna srca pogrešam čase, ko so mi kravžljale živce le vaške tevlačke. S ščepcem sreče sem se jim lahko izognila, kotlu, v katerem se med lažnimi novicami kuhamo danes, pa to ni več mogoče.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
