Ne, to ni moja zadnja beseda!

milena_miklavcic_petpredpeto

Ni v moji navadi, da bi izpostavljala medije, v katerih sem sodelovala, nastopala ali objavljala. A ker se je včeraj odvrtela zadnja Zadnja beseda, se mi zdi prav, da kakšno rečem na njen račun.

Ko se v Sloveniji, kjer so sklonjene glave in molk še zmeraj idealizirani, nekdo javno izpostavi, nehote razkrije tudi delček sebe, svoje duše in razmišljanja. Hočemo ali ne, redko brez posledic. Tistih, v zavetju teme, ki znajo kritizirati, je zmeraj dovolj.

Ljudski glas je bil zelo krut tudi do mene, zlasti še, kadar sem povedala kaj takšnega, kar je bilo skregano z logiko mehurčka, kateremu so kritiki pripadali. Priznamo ali ne, nekje globoko v duši smo še zmeraj precej patriarhalni in ženske, ki si upajo na glas povedati, kaj mislijo, predstavljajo težavo. Češ, kaj bo pa to babše kokodakalo, doma naj bo in plete nogavice!

Zaradi Zadnje besede so ustvarjalci tudi znotraj hiše doživeli mnoge nespodobnosti, največ s strani ženskih kolegic. Pred tremi leti, na začetku, je Rok Smolej, njen takratni urednik, med drugim dejal: ”Zdi se nam bistveno, da gre vsaj ena komentatorka gledalcem na živce. Če bi imele vse enako mnenje, če bi se v vsem strinjale, kdo bi gledal takšno oddajo? Veseli smo tudi, ko so nam gledalci poročali, da so ob poslušanju izmenjave argumentov spremenili mnenje o kakšni temi. Če to ni dosežek

Ženska zasedba v Zadnji besedi je bila, vsemu navkljub, nekaj posebnega. Kaj vse so doživele kolegice, ne vem, a tri leta, ko smo bile skupaj, so bila zame zelo pestra. Rodil se mi je zadnji vnuk, ki ima danes dve leti, izdala sem tri knjige in iz blondinke sem postala zaprisežena sivolaska. Dodobra pa sem tudi spoznala, da je lahko ljudski glas dobrohoten in prijazen, hkrati pa tudi krut, zloben, celo krvoločen. Ko sem se v eni od oddaji, po mnenju nekaterih, neprimerno izrazila o sobivanju človeka in psa, sem dobila čez 200 zelo konkretnih groženj s pogromom, celo s smrtjo!

Zakaj se mi zdi Zadnja beseda tako zelo pomembna? Zato, ker je bila pluralna, ker smo v njej nastopale in tudi javno spregovorile različno misleče. Naša okrogla miza je bila takšna, kakršne bi morale čisto vse okrogle mize, polemike, Tarče in podobne oddaje, zlasti politične, na sleherni televiziji. Vida Žabot je razkrivala duhovne plati, Katarina Kresal pravne, zame so rekli, da sem bila ”glas ljudstva”. Rečeno po domače: spregovorila sem v imenu tistih, ki se redkokdaj slišani.

Ni mi bilo zmeraj lahko, priznam. Zlasti na začetku ne. Na srečo nisem ena tistih, ki bi dala rep med noge, se ustrašila in zbežala. Vsa tri leta sem vztrajala, svojih stališč nisem spreminjala. Enako velja tudi za druge. Je pa res, da smo se morale tudi me ”navaditi”, da smo štiri ”različne strani neba” (prosto po besedah zadnje urednice Tanje Rosandič), da je logično, da zato razmišljamo drugače, vsaka po svoje. Voditeljica Valentina Smej Novak je imela včasih zelo težko delo, saj je morala biti pripravljena na ”vse”. Tudi na to, da smo se besedno sporekle. Z blagohotnim posegom vmes, je neopazno dosegla, da se je kramljanje nadaljevalo.

Teme, o katerih smo se pogovarjale, so bile zelo raznolike. Lahko rečem, da sem prav zaradi sodelovanja v tej oddaji odkrila Kim Kardashian. Predtem je v mojem mehurčku nikoli ni bilo. Kar je razumljivo. Takšna, kot sem, so mi bile veliko bližje življenjske teme, ki jih zaradi let, ki jih imam pa tudi zaradi svojega pisanja, zelo dobro poznam, kot pa svet, ki vsak trenutek tuzemeljskega bivanja spremeni v denar.

Oddaja je bila, če lahko rečem, tudi ”vzorčni” primer, kako lahko različna, včasih celo najbolj nedolžna mnenja, v gledalcih prebudijo bes, ki se ga niti ne zavedajo. Skoraj bi si upala dati roko v ogenj, da toliko kritik, ki smo jih bile deležne me, so jih bili redki. Ostre besede niso padale le po eni, padale so po vseh.

Tisti, ki imajo sebe za leve, so obilo kritizirali mene, desni pa so svojo jezo stresali na ostale sokomentatorke. Na TV so pisali peticije, naj vržejo iz oddaje zdaj eno zdaj drugo. Razlogi so bili vsakdanji in zelo domači: slišali so drugačno mnenje od tistega, ki je tipično za mehurček, v katerem so.

Kritiki so se pogosto spustili na zelo osebno raven, podobno tisti, ki sem jo doživela v 4. razredu osnovne šole, ko mi je sošolka napisala pismo, češ da sem tako grda, da se ne bom nikoli poročila.

A vse se da, če se le hoče! Morda se bodo po Zadnji besedi zgledovale tudi druge televizije in začele pred kamere voditi bolj raznolike zasedbe. Tudi koga iz tako imenovanega ”ljudstva”. Morda bodo doumeli, da se lahko le iz različnosti česa naučimo.

Zadnja beseda pomeni zelo konkreten namig tudi za tako imenovane ”enostransko razmišljujoče” gledalce: če na televiziji spremljamo zgolj tiste, ki so nam blizu, je to enako, kot če bi stali pred ogledalom in se pogovarjali sami s seboj.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh