Pliškoti in povodni možje

milena_miklavcic_petpredpeto

V decembrskih dneh se pogosto spomnim na slovensko ljudsko pravljico o dečku, ki je padel v potok in o povodnem možu, ki ga je rešil in potem odnesel v svoje podvodno kraljestvo. Ko se je otrok prebudil iz omedlevice, je pred seboj zagledal mizico polno igračk iz stekla. Začel se je igrati, a ne za dolgo. Spomnil se je domačih in se milo razjokal. Povodni mož ga je v spanju prenesel v naslednjo sobo, narejeno iz čistega zlata. Nič ni pomagalo. Dečku se je tožilo le po domačih, to pa je v povodnem možu vzbudilo jezo. Ni mogel razumeti, kako mu lahko družina, bratci in sestrice, ljubezen, objemi, medsebojne pozornosti, pomenijo več kot vse njegovo bogastvo.

Danes je drugače. Imamo vsega preveč, v zlato okovane dobrine so nam blizu, v vrednotah, človeški bližini, v objemih in dotikih, težko prepoznamo pravo vrednost. Tiste, ki živijo skromno, imamo za revne, ne zavedajoč se, da pa so morda notranje bogatejši od nas.

Po obisku Božička sem opazovala otroke, s kakšnim veseljem odpirali darila. Prvi je hlastno in zelo na hitro zmetal iz škatle vse, kar je bilo v njej, potem pa ji je obrnil hrbet in začel kuhati mulo. Verjetno ni dobil tistega, česar si je želel. Deklica je iz vrečke potegnila plišastega pajaca. Pliškota, ki ga je do tistega trenutka držala v naročju, je vrgla na tla, nato pa še pohodila, ko je stekla v kuhinjo, da mamici pokaže novo igračo.

Ko se je vsak od otrok osredotočil na novo najljubšo igračo, je stopila bliže ena od mam in začela neopazno odstranjevati slaščice, ki so se prav tako znašle med darili. ”To moram storiti, ne gre drugače,” se je opravičevala. Kimali smo, saj nam je bilo jasno, da sodobni otroci ne smejo jesti ne bombonov ne čokolade. Vsaj uradno ne.

Preden sem se poslovila, sem še enkrat pokukala v otroško sobo, ker me je zanimalo, kaj malčki počnejo. Sedeli so pred televizijo in gledali risanke. Božičkove igrače pa so vse križem ležale po tleh…

Spominjam se lastnega otroštva. Iz dotrajane teta plenice sem po otroško in precej nerodno naredila punčko. Bila je podobna tisti, ki sem jo videla v neki reviji za pletenje. Imela sem jo ob sebi, dokler mi je ni mama nekega dne vrgla v peč. V času otroštva mojih štirih otrok so bili zelo priljubljeni medvedki. Vsak je imel svojega. Z njim so odraščali, v najstniški dobi pa je ta medvedek potem obtičal na kakšni polici in se kasneje izgubil med šaro na podstrešju.

Pri najboljši veri si ne morem predstavljati, o čem bi današnji otroci pisali, če bi dobili za nalogo, naj opišejo ”najljubšo igračo”. Njihove sobe so kot dobro založene trgovine z igračami. Le-te se valjajo po stanovanju, na vsakem koraku. Je iz množice lahko izluščiti nekaj, kar ti je priraslo k srcu?

Včasih pregrešno razmišljam: kako bodo otroci, ki so že od malega imeli vse, a hkrati nič, izbirali partnerje? Se bodo zmožni zaljubiti zgolj v enega? Za koliko časa?

V letu 2020 smo v Sloveniji zavrgli 143.570 ton hrane. Na prvi pogled veliko, a če dobro premislimo, bi je bilo, ob vseh razvajenih egoistih, lahko še več. Ste se že kdaj vprašali, kdaj ste sedli k jedi pošteno lačni? Toliko, da se vam je delala pajčevina v želodcu? Ja, ja, vem, ne morete se spomniti. Jemo iz navade. Ker je ura že toliko in toliko in moramo nekaj dati v usta. Ker jemo brez občutka lakote, brez strasti, se rado zgodi, da po nekaj grižljajih odložimo pribor, ostanki pa romajo v smeti.

Koliko vas je, ki se še spomnite, s kakšnim hrepenečim zadovoljstvom smo nekoč odvijali bombon in ga potem počasi, da je dlje trajalo, lizali v ustih? Ali pa, kako so se nam pocedile sline ob pogledu na pomarančo, ki jo je prinesel sv. Miklavž?

Tri sestre smo imele za svoja oblačila samo eno enodelno omaro. Čevlji so bili eni zimski, eni poletni. Pika. Danes je, žal tako, da nekdanja filipinska prva dama Imelda Marcos ni edina, na tisoče jih je, ki imajo podobne zbirke čevljev kot ona.

V Sloveniji smo leta 2019 zavrgli 12,3 kilograma oblačil na prebivalca, na svetu pa 900 milijonov ton tekstilnih odpadkov. Med ”tekstilnimi” onesnaževalci me ne boste našli! Imam komaj kaj oblačil, pa ne zato, ker bi se mi zdelo zanje škoda denarja! Ne! Zavedam se, da imam lahko na sebi naenkrat le ene hlače, eno bluzo, en par nogavic.

Minka pripoveduje: ”Moj mož je že pri osmih letih dobil svojo koso. Na vsakem drevesu so imeli otroci svojo hišo. Pred šolo je s starimi starši grabil listje ali pomagal v štali. Jaz sem se najraje igrala v čevljarski delavnici svojih starih staršev ali pomagala v cerkvi (stari ata je bil cerkovnik). Naučil me je pritrkavanja na zvonove. Da mi ne bi bilo dolgčas, so me porinili povsod, kamor se je dalo: v pevske zbore, dramsko skupino, fotografski krožek, ročna dela, da o vseh športnih disciplinah ne govorim. Vsak četrtek sem bila v knjižnici in požirala knjige. O igračah sem lahko le sanjala, a tudi to je bilo lepo.”

Danes že iz dojenčkov ustvarjamo hiper potrošnike in brezčutne onesnaževalce Planeta. Namesto da bi drug drugemu dajali sebe, si poklanjamo materialne dobrine.

Potem pa se čudimo, ko so ljudje nesrečni in polni botoksa. Ne dojamemo, da si z njim lahko napolnijo ustnice, ne morejo pa si tudi srca.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh