Daj jo ti …
S starejšimi sem preživela dobršen del življenja. Ne le, da sem poslušala njihove zgodbe, zapomnila sem si tudi številnih življenjskih misli, ki so mi jih polagali na srce. Le nečesa pa nisem nikoli razumela: krčevitega in brezkompromisnega oklepanja “nepremičnine”, ki so jo imeli v lasti. Pogosto sem slišala: “Raje crknem, kot bi se ločil/a od nje!”
Z Veroniko, ki je živela v okolici Domžal, sva se spoznali preko nočnega radijskega programa. Bila je presrečna, če smo ji zavrteli pesem Da spočijem se na tvoji rami. Živela je v večjem stanovanju v bloku, sama, osamljena. Kadar sem se peljala mimo, sem jo zmeraj obiskala. In ji želela pomagati.
“Zakaj ne bi k sebi povabili drugih, ki so enake starosti? Kar nekaj jih je, ki živijo z vami pod isto streho,” sem ji predlagala.
A je bila dolgo trmasta in me ni hotela slišati. “Kaj bodo rekli ljudje, če bom to naredila?” se je jezila.
Potem pa sva le napisali vabila za na tarok in jih vtaknili v nabiralnike spodaj v veži. “Saj ne bo nič!” je še zmeraj godrnjala in bila kar malo jezna name. A se je zgodil čudež! Prvič so prišli trije, naslednji četrtek že osem! Leta in leta so živeli vsak zase, po tej “akciji” so se začeli družiti in skupaj preživljati marsikatero, zlasti jesensko-zimsko popoldne.
Veronika ni mogla verjeti, da se tudi iz malo samoorganiziranosti lahko rodi nekaj dobrega!
Čez kakšno leto je hudo zbolela. Neko zoprno vnetje črevesja ji je požiralo zdravje pa tudi energijo. “Morala bi v dom, pa nimam denarja!” je jokala, ko sem jo držala za roko. Četudi me je bolelo srce, sem ji predlagala, naj proda stanovanje. Da si bo z izkupičkom lahko privoščila lepo starost, pa še ji bo ostalo. Tako je bila jezna name zaradi tega predloga, da me je postavila pred vrata! Veronika bi raje jedla travo, da bi le otrokoma lahko zapustila nekaj premoženja.
A sva se, ko je dobro premislila, spet slišali. Naredili sva kompromis: stanovanje bo dala v najem! Kar samo se mi je smejalo, saj sem vedela, da sva skupaj uspeli preplezati strašno visok ”Berlinski zid”, ki si ga je, tako kot tudi mnogi njeni vrstniki, zgradila okoli sebe.
Njenemu zgledu so čez čas sledili tudi blokovski prijatelji. Na račun lepše, bolj udobne starosti v domu so se odpovedali nepremičnini in ko so enkrat ugotovili, da jim je odločitev samo koristila, so bili presrečni. “Otroci imajo svoje službe, sami zaslužijo, tako in tako bodo dobili vse, kar bo ostalo!” so mi dejali, ko smo se srečevali.
Zelo mi je žal, da je takšnih, ki bi razmišljali kot Veronika, zelo malo. Pa bi jih lahko bilo več! Danes se je v starostnih težavah znašla generacija, ki si je po drugi svetovni vojni zgradila hiše ali pa so zaradi “Jazbinškovega zakona” prišli do stanovanja po bolj ugodni ceni. Ne zavedajo pa se, da je nepremičnina dragocena naložba, ki jo imamo za takrat, ko se nas dotaknejo starostne težave in nam zmanjka denarja! Nepremičnina nam pomaga, da zadnje obdobje življenja lažje in bolj kakovostno preživimo.
Zadnje leto se veliko govori o revščini. Te dni smo celo slišali, da postaja “Slovenija vedno bolj revna država”.
Kako je to mogoče ob dejstvu, da imamo daleč najnižjo nezaposlenost zadnjih let? Kako je to mogoče ob dejstvu, da se je tudi starejšim v minulih dveh letih pomagalo toliko, kot še nikoli poprej?
Ne bom pozabila Maksa Ranta, doma je bil v Volaki. Že devetleten je moral iti služit, večkrat je bil lačen kot sit. Njegov oče, ki bi moral skrbeti za družno, je najprej mislil nase, potem šele na otroke.
Takole pripoveduje Maks: “Jabolk doma nismo imeli, če je mama kakšnega kje dobila, ga je shranila za ata. Spominjam se, ležali smo na peči, zadrževali smo dih in sline so se nam cedile, ko smo ga gledali, kako jih je jedel. Niti črhniti se nismo upali. Ko je vstal in odšel iz hiše, smo planili na tla in pobirali obgrizke, ki so ostali za njim.”
Slovenija je majhna. Pravzaprav se malodane vsi bolj ali manj poznamo med seboj. Če so med nami revni, takšni, ki nimajo ne za kruh ne za jabolko, bi to morala vedeti skupnost, v kateri živijo. Njihova obče človeška naloga bi bila, da na stiske opozarjajo odgovorne najprej na občini, CSD-ju, v šoli. Ker v teh ustanovah delajo tudi posamezniki, ki so plačani zato, da stiske rešujejo. Je med njimi premalo sodelovanja ali pa je družba že do te mere otopela, da ji za bližnjega ni več mar?
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
