Hvaležna sem
Sodim med tiste redke, ki zmeraj, pa če je situacija še tako zapletena in sovražna, na glas povem, da sem bolj kot ne – desna. Zakaj bi zanikala to, kar sem, svoje misli, obstoj, vzgojo -tudi izkušnje, ki so me oblikovale skozi dolga desetletja? Tistih, ki se obračajo po vetru, se obnašajo oportunistično kot Juda Iškarijot, ki je Jezusa še pred zoro trikrat zatajil, nisem nikoli marala.
Ni skrivnost, da so ob vsakih volitvah prišli k meni, enkrat levi, desni, drugič sredinski ter me vprašali, če me politika zanima. ”Ne!” sem jim rekla.
Preprosto nisem tip človeka, ki bi bil poslušen. Da bi potem naokoli govorila tisto, kar bi se zmenili na nekem sestanku? Sploh pa mi je uboganje tuje, zlasti še, če tistega, ki je nad menoj, ne spoštujem dovolj. Na terenu pa je takšnih, žal, preveč tudi na desnici.
Pri levici mi je bilo zmeraj všeč, kako znajo stopiti skupaj. Ko so strici želeli prepričati državljane, da je Mars zelen, so ostali (vključno z mediji) toliko časa ponavljali njihovo mantro, da so jim Slovenci, skoraj do zadnjega – verjeli. Ko so ukazali, da mora nastati KUL, jer nastal KUL. Ko so strici ugotovili, da bi bilo fajn, če bi se kulovci stopili s svobodo, glej, čudo božje, točno to se je zgodilo! Dve leti so kulovci razgrajali v in pred parlamentom, da imamo diktaturo. Toliko časa so klicali hudiča, da je ta res prišel. Ko jim je včeraj dal Golob na znanje, da bo imel prvo in zadnjo besedo, so ponižno pomahali z repkom in se strinjali. Predstavljate si, da bi Tonin ali Janša rekla to, o zadnji besedi? Še najbolj zvesto volilno telo bi se jima odreklo! Občudujem jih, ker jim je samo po sebi umevno, da pogača pripada njim, drobtine pa vsem ostalim.
Občudujem levico, kako si je prisvojila medije, šolstvo, tudi kulturo. Društvo pisateljev, PEN, različne literarne nagrade, inštituti, vse je naše! Je med njimi sploh kdo, ki je slučajno tako imenovani ”desni”?
Ko smo pred leti v okviru Klekljarskih dogodkov v Žireh organizirali literarni natečaj, pa druženja pisočih, podeljevanje nagrad, predavanja, okrogle mize, itd. itd., smo od JSKD dobili, reci in piši, 250 evrov. Ostale stroške smo poravnali iz lastnih žepov. Pisatelj Peter Rezman, ki smo ga povabili na sklepno prireditev, je takole pokomentiral: ”Na poti iz Žirov proti domu sem se malo posvaljkal v enem od ljubljanskih KUDov, ki se je, za razliko od vas, utapljal v proračunskih sredstvih. Ko sem poslušal njihovo finančno poročilo na enem pro-forma občnih zborov, sem ostal brez besed.”
V ponedeljek, 16. maja, sem se peljala proti Ljubljani. Na eni od radijskih postaj so gostili ameriškega Slovenca. Besede, ki jih je povedal v eter, sem dobesedno požirala. Govoril je o tem, kako so si nekoč, v najtežjih časih, izseljenci pomagali med seboj. Da bi časopis, ki so ga izdajali v slovenskem jeziku, preživel, so ga kupovali vsi, četudi ga potem niso prebrali v celoti. Ko so potrebovali obrtnika, so se najprej obrnili na slovenskega.
Brali in kupovali so slovenske knjige, pa ne le zato, da bi podpirali avtorje, temveč tudi zato, da so mu z nakupom izkazali spoštovanje. Ob teh besedah so mi prišle solze v oči. Nisem še pozabila sokrajana, ki je ob izidu moje prve knjige iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, dejal, da raje crkne, kot bi od mene kupil knjigo.
Se morda vi spomnite, kolikokrat smo ”desni” Slovenci za skupno dobro stopili skupaj, se povezali v eno? Morda ob osamosvojitvi? Ga. Novakova je dve leti metala polena pod noge, recimo. Res me tudi zanima, so se duhovniki pred zadnjimi volitvami množično ustrašili Teje Jarc, ki jim je grozila s ”preverkami”? Škoda, da med njimi ni več Martinov Čedermacov. Izračunali so, da je 24. aprila vsak drugi vernik, ki je po maši zavil še na volišče, oddal svoj glas Golobu.
Že vse od nedelje, ko je desnica prepričljivo izgubila volitve, ne poslušamo drugega kot eno samo jamranje. Drži, mediji so žonglirali z volivci, da bolj niso mogli! Dve leti so jim prali možgane, se norčevali iz zdrave kmečke pameti, državljani pa so jim sledili kot ovce, ki drvijo v prepad.
Vas lahko vprašam: zakaj mediji niso vplivali name? Pa sem sledila vsem po vrsti, in to zelo skrbno. Nobene Mladine nisem izpustila in nobenega Studio City. Nič. Zakaj mi niso upognili hrbtenice, tako kot so jo drugim, ki se imajo za še bolj desne od mene?
Na desnici bi se morali, končno že, pogledati v ogledalo in se vprašati: kaj pa, če smo za izgubljene volitve sami krivi? Zakaj molčimo, zakaj nastavljamo še drugo lice, zakaj dovolimo, da nas vedno znova peljejo žejne čez vodo?
Kolesarji so za ”svojo” levico dve leti, petek za petkom, besno kolesarili in zahtevali svoje pravice.
Kaj bi za ”svoje” naredili na desni? Čisto nič! Še s prstom ne bi mignili, kaj šele – kolesarili! Dokler se na desnici ne bomo prebudili in naredili nekaj zase, za svoje vrednote, toliko časa se bodo na levici, vedno znova, bolj ali manj odkrito norčevali iz nas!
Zaradi ponižnosti nas je vedno manj in vedno bolj smo sklonjeni k tlom.
Že davnega leta 1994 je žirovski politik, ki je izgubil županske volitve, med drugim zapisal: ”Desničarji so tisti, ki mislijo, da se jim povsod in vedno godi krivica.” Vrsto let sem bila zaradi teh besed prizadeta tudi na osebni ravni. Danes ne več. Z veliko žalostjo v srcu spoznavam, da se ni dosti motil.
Slovenska desnica bo doživela katarzo, ko se bo enkrat za vselej otresla občutka žrtve. Ko ne bo več ponižna, sklonjena! Treba bo dvigniti glavo in si reči: ”Če ni šlo po eni poti, moramo poiskati drugo!”
Za lepši jutri pa niso dovolj le besede, potrebna so tudi dejanja! Vse se da, če se le hoče! Tisti redki desni mediji, ki obstajajo (koliko časa še, je vprašanje), bi morali objavljati tudi dobre, pozitivne in uspešne zgodbe. Aleš Štrancar, slovenski kemik, inovator in podjetnik ni eden, takšnih, ki so na najboljši poti, da se mu pri doseganju zvezd pridružijo, je še veliko. Le vemo ne zanje, ker jih nihče ne poišče, nihče o njih ne govori. Prav tako bi morali predstavljati uspešne posameznike tudi z drugih področij, začenši pri mladih. Ljudem je treba pokazati luč na koncu tunela, jim dati občutek, da se da, če se hoče!
Povedano v preprostem jeziku, ki ga lahko vsak razume: tako, kot so na levi strani poenoteni, in kot eno, bi morali biti tudi na desni.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
