Ekstremni športi

Pred vami je moje šesto po abecednem vrstnem redu zapisano razpredanje o športu. Na pol resno, na pol šaljivo.

Ko pomislim na tiste vratolomne vožnje z gorskimi ali ne vem kakšnimi kolesi po ozkih stezah, tam, kjer sploh so, nevarno visoko nekje med dvatisočaki, kjer tako na eno kot na drugo stran zeva prepad, si rečem, tile fantje in med njimi tudi kakšno dekle so pa res “norci“. Sam se še peš ne bi podal po poteh, bolj brezpotjih, na katere so se oni podali. S kolesi. Ena sama napaka, en sam neroden gib in te že ni. Ne vem, kako na njihove podvige gledajo starši, partnerji. Verjetno sploh ali raje ne spremljajo, kaj njihove ljubljene osebe počnejo.  Leta nazaj sem  spremljal tudi smučarje, ki po belih strminah lovijo rekordne hitrosti. Neverjetno, česa so sposobni, ali oni, ki se spuščajo v globino morij in jezer. Na dah. Ste že kdaj poleteli s smučmi okrog 250 metrov? Ste že kdaj sedeli na zaletni rampi kakšne velikanke? Jaz sem, ampak brez skakalnih “dilc“ in pravzaprav le nekaj kratkih sekund. Saj se ti zmeša, ko pomisliš, v kakšen prepad se spuščajo našo orli. Še bi lahko razpredal o ekstremnih športih, tudi morebiti o profesionalnih kolesarjih, ki kolo gonijo iz dneva v dan po šest in več ur na kakšni od znamenitih tritedenskih kolesarskih dirk. Lahko bi kaj napisal tudi o tistih, ki so se s kolesom ali tekom podali na večdnevno ultramaratonsko pustolovščino in še bi kaj našel. Mar veste, kaj je skupni imenovalec vseh ekstremnih športov, ki sem jih bežno omenil? To, da so pri vseh v sami svetovni špici ravno naši. V sami špici ali kar na vrhu.

Seveda smo bili tudi mi otroci iz kisovškega Bajerja ekstremni športniki. Predvsem en fant med nami, ki je tako zavzeto prebiral takrat našega stripovskega junaka Zagorja, ki so mu rekli tudi Duh s sekiro, da si je dal ne vem kje izdelati kratko mikico z njegovo podobo. Sam bi si verjetno tudi želel imeti takšno srajčko, ampak bi se težko odločil s katero podobo, kajti meni je bil v tistem času všeč tudi njegov prijatelj Čiko, pa “Ana četiri pištolja“, Veliki Blek, pa Roni in tudi komandant Mark, da ne omenjam Žalostne sove. Naš Tonka, kot smo ga takrat klicali, se je odločil za Zagorja. Uf, kako smo bili Bajerčani ponosni na našega junaka. Ne Zagorja, dobro tudi nanj, ampak na našega Tonka. Sploh še, ko se je v našem kraju razširila novica, da je enkrat tako natančno vrgel svojo sekiro, da je enemu dekletu, ki je plezalo na drevo, kar je bil takrat naš priljubljeni šport, presekal petnico na čevlju. Vse se je končalo brez krvi. Spet enkrat drugič je mojemu prijatelju ustrelil naravnost v čelo. S “plašilko“, kot smo rekli njegovi pištoli. Kolikor se spomnim, je  močno počila in le ogenj bruhnila,  ko si pritisnil na “petelina“, kar se je videlo tudi na prijateljevem čelu. Centimeter stran in že bi bila tragedija. A kaj bi to, na to takrat nihče ni pomislil. Torej, da bi se lahko kaj zgodilo, kot se je, ko smo lovili fazane. No, mislili smo, da smo fazane, čeravno sploh ne vem, če smo vedeli, kakšni so. Verjetno smo kure oziroma kokoši, kot se lepše sliši. In to s pravim, doma narejenim lokom. Drenova  veja ali količek, vrvica in nekaj puščic, ravno tako domače proizvodnje in že smo bili lokostrelci. Nekateri, med njimi Tonka, so na konico namestili delček žeblja. No, in ravno ta žebelj, pravzaprav celotna puščica, je enkrat poletela v stegno nekega mojega drugega, zdaj že pokojnega prijatelja. Malo je zavpil, tako da smo takoj vedeli, da ni zadel fazana, a kaj hujšega se ni zgodilo z njim, le kakšen teden ga je bolelo. Ampak, takrat nas je pogosto kaj bolelo.

Kot pravi ekstremni športniki, bolj pa kot Tarzani iz takratnih filmov v našem kinu, smo skoraj na vsakem večjem hrastu ali gabru postavili uto. Kar se da visoko v krošnji. Seveda smo potem, ko so bile deske skupaj zbite, posekali vse veje do našega skrivališča, ki pa se je resnici na ljubo videlo  že iz domačega ganka (balkona) naše večstanovanjske  rudarske stavbe. Do ute smo se potem najbolj spretni povzpeli s pomočjo vrvi, ki so bile le redko prave vrvi, najpogosteje kar še ne posušeni srobot. Mimogrede, posušeni nam je takrat služil za kajenje, namesto cigarete ali pipe miru, ki so jo pogosto kadili naši indijanski poglavarji, ko so se spoprijateljili s “kavbojci“. Malo je peklo, ko si potegnil, a kaj zato, zdeli smo se tako odrasli, da smo na to pozabili. S srobotom je bilo pa tako. Spravljen je bil, ali bolj zvit je bil na deskah naše ute, zato se je moral najbolj spretni med nami, ponavadi spet Tonka, do ute povzpeti s plezanjem. Po deblu ali drevesu brez vej. No, brez vej do naše ute. Naših ut. Več ut je bilo zato, ker smo bili med seboj pogosto sprti in se nismo mogli odločiti, kdo bo poglavar ute. Pa smo kar vsak svojo “skupaj zmetali.“ Kakorkoli, prvi, ki mu je brez padca uspelo splezati do ute, če je padel, ni ušel brez ran ali prask, a kaj bi to, je do nas spustil vrv – srobot. Če se je v tistih nekaj dneh od kar smo ga odrezali, že malce presušil, se je zgodilo, da se je kdaj, ko si preplezal ali se po njem vpenjal do drevesne ute tudi pretrgal. Hop, že si bil na hrbtu in tudi kakšen meter nižje v dolini, če je drevo z uto stalo kje na bregu. Ponavadi pa je. Sam sem na uto včasih zvabil tudi kakšno lepo deklo, ki mi je bila všeč. S sabo sem vzel tudi ivanjščico. Pravzaprav za vsak primer dve. Ne, ker bi ji jo želel podariti, ampak zato, da sem ji dokazal svojo ljubezen. Nič nisem rekel, ko sva se usedla na deske naše ute, seveda sem rekel moje, in začel trgati bele cvetne liste in pri vsakem izmenično: Ljubi me, ne ljubi me, ljubi me … Včasih je bil zadnji odtrgan list cveta Ne ljubi me. Groza, upam, da me “punca“ ni slišala, zato sem vajo ponovil z drugo ivanjščico. Seveda, se je že tako izteklo, da je bil zadnji odtrgani listni cvet Ljubi me. “No, vidiš?“, sem ves vzhičen dejal obrnjen k njej. Ne vem, če me je razumela, ker ne takrat in niti nikoli potem z njo nisem hodil. Le začudeno me je pogledala, češ, zakaj si me zvabil na uto. Da nekaj momljaš, trgaš liste? Ne vem, kako to, da naše neizmerne ljubezni takrat naša dekleta niso razumela. Pa saj je bilo vse jasno!

No, s Tonkom, rekli smo s Tonketam, imam še nekaj skupnih zgodb. Enkrat je ujel eno veliko belouško. Med palec in kazalec ga je preden je končala z življenjem na tem svetu še ugriznila. On si je dal rano v usta in kot kakšen poglavar Apačev začel sesati strup. Ki ga pravzaprav belouška nima, a kaj bi to. Bil je naš junak. Ujel je kačo, jo pokončal (prosim, ne zamerite mi tisti, ki imate radi živali, saj nismo vedeli kaj delamo) in saj ne morem verjeti, že čez dva tedna, ko je kačo dal s kože in se je posušila, je njegovo roko krasila široka zapestnica iz kačje kože. Uf, kakšen junak. Sam sem enkrat  v tistem času spet povabil eno simpatijo, ki je bila bolj z moje strani, tokrat ne na uto, ampak v eno barako, kjer so zgoraj sušili seno. Usedla sva se, skupaj, ker je bilo ozko, ne zato, ker bi me srečal pogum, in spet sem v roke vzel ivanjščico. Ljubi me, ne ljubi me …, nakar se je nekaj premaknilo. Verjetno belouška, ampak ko sva skoraj na glavo skočila na travo, dva metra spodaj, sva se pobrala in vse do našega dvorišča kričala: modras ona, jaz pa gad. Ja, s tema kačama pa se ni za šaliti. Z belouško že, čeravno je imel naš Tonka kar nekaj tednov vidni dve ranici.

Naše skakanje z barak, pa gradnja ut visoko v krošnjah, pa streljanje fazanov in tudi ekstremni vzponi na Trojane, so zametki ekstremnih športov, ki se jih potem v odrasli dobi niti nismo šli. Razen mene, ki sem poskušal postati najboljši smučarski skakalec, pa se je kmalu izkazalo, da sem bolj kamikaza, kot kaj drugega.

A vzpon na Trojane sem omenil? Aha, nisem še popisal tega dogodka. Takrat so ven prišli Rogova Pony kolesa. Zame še vedno najboljši, ker si na njem lahko sedel z zravnano hrbtenico, kar je zame, za katerega pravijo, da hodim kot pav, oziroma kot bi bil privezan na kol, da ne zapišem še kaj drugega. Je pa to bilo kolo brez prestav. In z njim sva šla s sosedom enkrat prek trojanskega klanca h Konjšku (zdajšnje GP Trojane) na krof. Recimo kakih 12 kilometrov daleč, tudi precej v hrib. Brez prestav. In zmagala, ne da bi enkrat samkrat stopila s kolesa. Le, ko sva kupila dva krofa, ki bi jih utrujena rada pojedla, a kaj, ko nama potem nihče ne bi verjel, da sva na Trojanah res bila. Primož ali Rogla (on je naš kolesarski junak iz Kisovca, no iz Strahovelj, ki so tako in tako naše), res me zanima, če bi tebi uspel vzpon na Trojane s Pony kolesom. Seveda bi! Le kaj govorim.

Normalno, da sva bila s sosedom potem junaka. Jaz sem to tudi kar pošteno plačal. Me je kar bolelo. Dan po podvigu sem ob tem super kolesu, ki sem si ga skoraj sam kupil s prihranki (s poudarkom na skoraj) sedel na železni ograji ob naši trafiki, kjer smo takrat kupovali stripe in Sportske novosti. Jaz tudi Dr.Romane za mamo, čeravno se jih tudi sam prebiral. A tega prosim ne govorite naokoli. Ograja ni bila tako visoka, slab meter, ampak nameščena je bila nad  metrsko škarpo, pod katero so bile garaže. Ravno v tistem trenutku se je mimo pripeljal naš junak Tonka, seveda z mikico s podobo Zagorja. Njegovo kolo je bila neka stara šara. No, pa imam vendarle jaz nekaj boljšega kot on, sem rekel sam sebi in dovolj na glas, da me je slišal: “Kje pa si dobil to staro kripo (tako nekako smo rekli staremu kolesu)?“ Nič ni rekel, le s svojo desnico ali levico, kdo bi vedel, me je “oslonil“ okrog ušes, in že sem se znašel na hrbtu, dva metra niže. “Valjda“ mi ni bilo hudega. Saj smo bili takrat tako in tako vsi ekstremni športniki. Vajeni padcev. Najino prijateljstvo pa to tudi ni načelo. Kje pa. Še vedno je in bo moj in naš junak. Duh s sekiro.

Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.

Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic.

Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.