Fuzbal in fucanje

Pred vami je moje sedmo po abecednem vrstnem redu zapisano razpredanje o športu. Na pol resno, na pol šaljivo.

Mulci z Bajerja smo odraščali. Na makadamskem dvorišče med našo večstanovanjsko knapovsko hišo in kletmi smo dneve in dneve brcali žogo. Veste, petdeset let nazaj ni bilo tako enostavno priti do prave žoge za nogomet.  Mi smo ji rekli fuzbalarca. Na srečo smo imeli v Kisovcu župnika, ki nas je pogosto obdaril, če smo pridno ministrirali. Z bonboni, ki jih je nabavil kje na šopingu v Avstriji, kamor smo šli mi le redko ali pa sploh ne, ko smo bili pa posebej pridni, je komu od nas za lepo in pogosto opravljeno delo ministranta podaril pravo usnjeno nogometno žogo. Potem, ko smo odrasli, nam je pogosto na mladinskem verouku kdaj zavrtel tudi kakšno video kaseto, o kateri vsebini rajši ne bom pisal. Le toliko vam zaupam, da je nas odraščajoče fanta video zelo vznemiril, medtem ko so dekleta sramežljivo odmikale pogled stran od črno bele televizije. Ampak, sumim, da so malce vendarle vsake toliko vendarle vrgle pogled na pestro dogajanje male televizije.

No, žoge smo bili veseli, ne pa tudi naše mame, ki so imele na drugem koncu dvorišča, kjer smo se podili za našo fuzbalarco in prašili, da je kaj, postavljene lesene kole. Od enega do drugega, pa do tretjega in tako naprej, so imele napeljane vrvi, na katere so obešale oprano perilo. Takrat že opravo v pralnih strojih, za naše mame največji izum vseh časov, kakšno leto poprej pa so “žehto“ prale še na roke. V skupni pralnici, kjer je bila vzidana betonska kad, pipa z le mrzlo vodo in kotel za kuhanje perila, pod katerim je bila peč na drva. V prostoru je bila še zdelana miza, ki so jo mame uporabljale za ribanje perila. Mi mulci, pa smo pozimi, ko je bilo zunaj premrzlo, na njej igrali namizni tenis. Seveda z doma izdelanimi loparji, delo naših očetov, in brez mrežice na sredini kratke mize. Namesto mrežice smo postavili kar opeke. A o tem več, ko bo prišel na vrsto namizni tenis. Kakorkoli, mame našega divjanja za žogo in prašenja niso bile ravno vesele. Še slabše je bilo, če je bilo dvorišče razmočeno, po kakšnem nalivu recimo, in je naša žoga priletela v kakšno sveže oprano rjuho, ki je pripeta z lesenimi klini visela na “špagi“. Vse skupaj pa je bilo nekje na sredini podrto s posebnimi preklami ali tanjšimi koli, da se vrv zaradi teže ni preveč upognila in bi kaj lahko rjuha segala do tal. Normalno je, da so nam zagrozile z nožem. Ne, da bi koga od nas načele, kje pa, so nas imele preveč rade, kljub vsemu, kar smo pogosto ušpičili, ampak v nevarnosti je bila naša fuzbalerca. Bog ne daj, da je kateri prišla v roke. Ampak, ponavadi so jo le nesle v svoje stanovanje in se ji ni nič hudega zgodilo. Mehkega srca, kot so bile, so nam jih hitro vrnile. Če ne prej, ko se je perilo osušilo in so ga pobrale in ponavadi kar takoj zlikale. Ja, takrat se je še vse likalo ali peglalo po zasavsko.

Dvorišča in večnih groženj, da jo bo skupila naša težko prislužena fuzbalarca, smo se pošteno naveličali, zato smo bili toliko bolj veseli, ko se je kakšen kilometer od nas, malo višje v naselju na šahtu trava na novem nogometnem igrišču lepo zarasla in smo lahko ustanovili pionirsko ekipo Nogometnega kluba Svoboda, za katerega sem prvič zaigral star 11 let in zadnjič že skoraj starček pri 47-ih letih. “Valjda“ smo se vsi Bajerčani vpisali v klub. Nenazadnje so bili  nogometaši tudi naši že ostareli očetje – nam se je zdelo, da so že ostareli, čeravno so bili stari le dobrih trideset let. Le naše mame so malo zmigovale z glavami in negodovale, češ, postali boste taki pijanci kot vaši očetje, so rekle. Nekateri so res bili in so imeli nogomet ali fuzbal za en lep izgovor, da so po treningu ali tekmi lahko še mimogrede zavili v gostilno, kjer so proslavljali tako zmago in še bolj poraze. Do jutra ali do šihta. Ampak smo prosili in prosili in na koncu uspeli. Postali smo nogometaši, po naše fuzbalerji. Eni Oblaki, drugi Đajiči, tretji Beare, četrti Šekularci, Popivode in tudi Amerški. Vrata Vili in Peter sta bila iz naših koncev, iz Trbovelj. Seveda pa so tisti malo boljši driblerji ali golgeterji prepričani, da so najmanj v rangu brazilskega virtuoza Peleja. Kasneje bi bili seveda vsi radi Maradone.

V roke nas je dobil trener Polde. Pošten, neizprosen, naš druga oče. A je kar kmalu obupal nad nami in nas prepustil Marjanu, ki je bil z mano tudi še, ko sem star 45 plus testiral svoje telo, če še lahko zdrži 90 minut nogometne muke. Po soncu ali po dežju. Ne eno ne drugo ni enostavno. A gremo nazaj k Poldetu, ki je leta kasneje našo člansko ekipo, zlato kisovško generacijo, popeljal v drugo slovensko ligo, kjer smo že v prvi sezoni le za las, beri za točko, ostali pred pragom vstopa v elitno slovensko nogometno ligo. To je bilo v času, ko je Jugoslavija ravno razpadla in je ponekod po nekdanjih republikah še divjala krvava vojna. Zlati časi, vam rečem.  Zaradi nogometa, ne vojne, da se razumemo. A dovolj o fuzbalu, ki nam je dal po osamosvojitvi toliko nepričakovanega veselja. Saj veste, prej v Jugoslaviji so nas imeli za smučarje. Pa smo pokazali, da smo tudi fuzbalerji. Mnogi so se še kako bali tiste prve Katančeve ekipe, v kateri so bili Zahovič, Čeh, Pavlin, Ačimovič, Novak in drugi asi.

Ampak, mi smo imeli petdeset let nazaj časa še za en naš šport, ki je skorajda že pozabljen. No, v resnici ni šport, a mi smo ga tako dojemali. Za nas je bilo fucanje šport, ker je šlo za pravo tekmovanje. Takrat v tistih časih smo vsi zbirali slikice ali sličice. Ne še samolepilne. V naši Emoni ali pri Čuku, kjer si lahko kupil tudi en sam “čigumi“, smo kupovali slikice, ki smo jih lepili v albume. Še z Uhu lepilom ali lepilom Karbofix, ki je bilo mimogrede okusno (a ne probajte tega, mi smo), smo v album lepili avtomobile, kdaj drugič plovila, zelo radi pa tudi športnike. Ponavadi nogometaše, ko je bilo kje kakšno svetovno prvenstvo. Slikice smo si seveda izmenjavali, ko pa se jih je res nabralo vsakemu od nas petdeset in več, smo izumili (verjetno že kdo pred nami) prav posebno igro, v našem primeru šport, ki se ji reče fucanje. Ne vem, zakaj nismo rekli frcanje. Ali pa tudi smo, a sem pozabil. Če smo igrali na dvorišču, smo zarisali črto, do koder smo po vrstnem redu frcnili sličico. Kako? Čisto preprosto, sličico smo si dali na levo hrbtno dlan, ali pa je rahlo stisnili med kazalec in prstanec. Z desno roko smo s palcem in kazalcem frcnili po njej, in tista sličica, ki je poletela najdlje, je bila zmagovalna. Seveda so lahko drugi frcnili kolikor sličic so hoteli, vse dokler jih ni zmanjkalo. Potem je prvi vse pobral in začelo se je deliti. Prvemu je pripadla polovica, drugemu od polovice polovica in tako do zadnjega, ko se je spet začela nova igra. Ali pa se je prvi odločil, da bo vse sličice vrgel v zrak. Še prej je povedal, katere bodo njegove.  Ali tiste s podobo ali pa tiste, ki padejo tako, da pokažejo hrbtno stran.  Pobral je svoje, potem je postopek ponovil drugi, pa spet tretji, dokler ni zadnja slikica dobila svojega lastnika. Če je bilo deževno, ali pozimi, ko je bilo zunaj hladno, smo fucali v skupnih vežah, kjer je bil beton ali topli pod, ki smo mu rekli “stragula“. Po gladkem je bilo fucanje še bolj veselo. To smo lahko delali več ur. Seveda je bil najbolj popularen tisti, ki se je po fucanju važil  ali postavljal z največjim kupom sličic. Seveda smo v glavni sezoni, ki je bila tako in tako celo leto, to veselo delali tudi v šoli med šolskimi odmori, če nam sličic ni kakšna bolj huda tovarišica (takrat so bile učiteljice še tovarišice) zaplenila.

Skratka, resda je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, tudi najbolj dobičkonosna, ampak čez fucanje ga ni. Ne verjamete?

Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.

Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic.

Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.