Govorice
Govorice, čveki, trači, izmišljotine, lapanje, plozanje, šimfanje …
Eden od zelo starih pregovorov, na katerega smo skoraj pozabili, pravi: ”Človek bi moral uporabljati besede le za tri namene, da bi molil, blagoslovil in zdravil.” Ko v sebi enkrat odrastemo, ko se začnemo zavedati moči besede, postanemo previdnejši. Tistega, česar ne želimo, da bi drugi počeli nam, ne počnemo drugim.
Redki so, ki ne bi še nikoli prišli drugim v zobe. Včasih se zdi, da sta postala obrekovanje in opravljanje dva najpogostejša konjička sodobnega človeka.
Kakšni so motivi, da tako radi bližnje tunkamo v umazanijo? Je to sovraštvo, jeza, zafrustriranost, morda celo maščevanje zaradi zamer iz preteklosti? Če bi imeli dovolj poguma, bi vprašali opravljivke, kvantarice, špickahlaricee, špionovke, spletkarice, kače strupenjače, jezične dohtarice, farne čveke, raglje, ki vsak dan, malodane vsako minuto, diplomirajo iz opravljanja z bolj ali manj krutimi posledicami.
Imamo na tone različnih medijev, tako v papirni kot v virtualni obliki, ki stalno spodbujajo človekovo radovednost in željo, da vtikamo nos tja, kjer nas, če bi bili normalni, ne bi smelo čisto nič srbeti.
Ljudje, željni novic iz medijskega sveta, potem vzdihujejo ob naslovih: Omedleli boste, ko boste videli njeno popolno telo, pevka Tainta je shujšala za 30 kilogramov, igralka se je pojavila na sceni z novim zaročencem, Samski sin znane igralke je praznoval 20. rojstni dan, TV napovedovalka je skuhala špagete z Bolognese omako, obleka znane HK je komaj pokrila njeno zadnjico, SF je bila presenečena, ko so jo golo fotografirali.
Tračarskih neumnosti v tem slogu, ki jih papir in ekran komaj preneseta, je na tone.
Veliko bolj skrb vzbujajoči so tisti trači, ki se v glavah ljudi porodijo iz čisto zlobe, nevoščljivosti, želje, bližnjemu škodovati, ga ponižati, užaliti in prizadeti.
(Ne)preverjene govorice, ki jih takšni širijo, pa ni pomembno, se rojevajo znotraj družine, v krogu službe, kjer si nabiramo delovno dobo, v okolju (občini, državi …) v katerem živimo, ne prinašajo nič dobrega. V preteklosti se je že dogajalo, da posamezniki niso mogli prenašati težkega bremena in so, ko so omagali, položili nase celo roko.
Tistim, ki raznašajo trače, je včasih dobro prisluhniti tudi ”med vrsticami”.
Namreč; če smo pozorni, hitro spoznamo, da povedano najbolj razgalja njih same. Zanimivo je opazovati njihovo mimiko, intonacijo izgovorjenega, zaničljive spremljajoče kretnje, smeh, s katerimi podkrepijo povedano.
Že stari ljudje so trdili, da se je za svoje dobro treba opravljivcem umakniti v širokem loku.
Pa še prav so imeli. Najmanj, kar naredijo, je, da sprožijo sume, nezaupanje, da ljudje, če že ne v celoti, pa vsaj na pol – verjamejo, češ: ”Kjer je dim, je tudi ogenj.”
Že pred leti sem slišala za tole zgodbo. Ki je po eni strani tragična, po drugi pa nam pove, koliko škode naredijo različne ”govorice”, ki jim- bedaki, kakršni smo- hitro verjamemo, ne da bi slišano vsaj mičkeno preverili.
Judita si je za 50. rojstni dan zelo želela portreta. Njen mož Rajko ji je na vsak način hotel ustreči. Poklical je znanca, profesorja na Likovni akademiji, če pozna kakšnega slikarja- portretista, ki je dober pa ne preveč drag.
Predlagal mu je eno od nekdanjih študentk, ki je bila odlična, a zaradi nekih zdravstvenih težav še ni dokončala študija.
Rajko je dal povečati nekaj ženinih fotografij in se odpravil k tej slikarki. Ni pa vedel, da je v istem bloku, na istem stopnišču, stanovala tudi ženina sodelavka. On je ni poznal, ona ga pa je.
Seveda je Rajko nič hudega sluteč to slikarko obiskal večkrat. Malo zato, ker je bil radoveden, kako napreduje slika, malo pa zato, ker je pri njej živela njena babica (lastnica stanovanja), s katero se je bilo lepo pogovarjati. Bila je svetovljanka, mož je delal v diplomaciji- prepotovala je pol sveta, ipd. Odlična sogovornica!
Žal pa je vsak njegov prihod ženina sodelavka skrbno beležila. Enkrat ji je bilo zadosti in je Juditi- pod zaupno- povedala, da jo mož vara z neko mlado ”avšo”, ki je še bolna za povrhu.
Ravno tisti dan, ko je prišel Rajko po sliko, ki kljub vsemu ni bila poceni, ga je na skrivaj spremljala tudi žena. Ko je videla, da je res zavil v blok in potem izginil točno za tistimi vrati, kot ji je omenila sodelavka, jo je popadel takšen bes, da se ji je stemnilo pred očmi. Začela je tolči po teh ubogih, nič krivih vratih in ko ji jih je slikarka odprla, jo je napadla s pestmi, jo zbila na tla in če je ne bi mož prijel, bi jo še zbrcala.
Seveda s kupčijo potem ni bilo nič. A slikarka je sliko pred šokirano Judito razrezala, Rajko jo je moral vseeno plačati, potem pa je babica oba postavila pred vrata z grožnjo, da ju bo tožila, če se še enkrat prikažeta.
Žal pa tudi zakon ni trajal dolgo. Ločila sta se še isto leto, Rajko pa mi je ravno pred dnevi povedal, da ga je zaradi tistega dogodka še zmeraj zelo sram.
Za nekaterimi čenčami stojijo posamezniki, ki želijo z vsemi sredstvi, ki jih imajo na voljo, uničiti nekega točno določenega človeka. Ta ”film” smo v slovenski javnosti že večkrat videli. Reprize, kakšno je doživel tudi politik Kangler, se dogajajo kar naprej. Kot da nekateri brez zla, ki jih žene, ne bi znali več živeti.
Živim v manjšem kraju, ki je znano po tem, da vsi ”vse” vemo o drugih. Zelo neradi pa pometamo pred lastnim pragom.
Nekoč me je ena od prijateljic kar naravnost vprašala, če je tisto, kar se ”na terenu” govori, resnično. Zasmejala sem se in ji odgovorila: ”To boš morala pa sosede vprašat. Oni o meni vedo celo tisto, kar se ni nikoli zgodilo.”
Pa vesel in razposajen teden vam želim. Če vas že bodo obirali, naj bo to kaj lepega in prijetnega. Za spremembo.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
