KOLUMNA: Med dvema ognjema

Branko, Vasjo, Franci, Mojmir, Gregor, Silva, obe Mojci, Sabina, Duško, Srečko, Janko, Marjan, Drago, Duši, Nuška, Jožko, Boštjan, Erik, Marjan in še kdo od fantov in deklet, ki so živeli v našem koncu, ali pa so imeli tu stare starše in so prihajali k njim na obisk, ali pa kar k nam na obisk, smo se šli pogosto kakšne zanimive igre.  Na dvorišču pogosto gumitvist, metali smo zvezde, se šli ptiče prodajati, pa tisto igro, ki se začne z Mati, koliko je ura in ti ona, ki igra mamo, odgovori en mišji korak naprej, če ji nisi najbolj všeč, ali pa en slonji korak naprej, če so kje zadaj prikrite simpatije, za katere še sam nisi vedel. Ampak, saj poznate dekleta, ki so vedno tako skrivnostna, da le sam bog ve, kaj se jim plete v glavah. Ali pa smo se šli Ljubljana, Zagreb, Beograd. Ta tri imena  prestolnic je moral  tisti, ki je stal pred nami in nam kazal hrbet, kar se da hitro izgovoriti, se obrniti in poslati vse tiste, ki so se premaknili in je to opazil, nazaj za črto, ki je bila nekaj metrov za njegovim hrbtom. Takrat namreč, ko je tisti spredaj govoril imena prestolnic in nam kazal hrbet, smo se mi hitro pomikali proti njemu. Prvi, ki se ga je dotaknil, ali prestopil zarisano črto je bil zmagovalec in sta zamenjali mesti. Seveda pa je prihajalo do pogostih sporov. Tistemu spredaj se je zdelo, da je opazil tvoj gib ali premik, onemu drugemu pa, da si je to izmislil. Ja, kar pestro je bilo, tako kot pri igri, ki smo ji rekli, da zemljo krademo. Ponavadi smo se že na začetku sprli, saj bi bili vsi Jugoslovani, Rusi ali Američani. Za Nemce, rekli smo jim Švabi, ki so bili takrat še na slabem glasu, saj veste, posledice 2.svetovne vojne, nam ni bilo. Če že ne na uvodu, pa smo se vsaj enkrat vmes sprli, a se že do naslednje igre ali naslednjega dne pobotali.

Kar  se mene tiče sem se šel najrajši gumitvost.  Zdaj ob tej igri uživam, ko svoje skakalne spretnosti dokazujjejo moji vnuki, jaz pa sem le strogi sodnik. Ni popuščanja! Tako, kot ga ni bilo v mojih mladih časih. Za to igro smo potrebovali eno daljšo elastiko. Če nismo imeli denarja, da bi jo kupili v naši trgovini Pr’ Čuk, smo se že kako znašli. Takrat je bilo perilo še tako, da je bila tako okrog moških kot ženskih gat kot smo rekli spodnjemu perilu, pa okrog naših pižam, napeljana elastika ali po naše gumica. Od tod igra gumitvist. Zdaj vidim, da ima ta igra neko angleško besedo. Kaj pa vem, če nam je niso spet ukradli. Ne spomnim se, da bi kdaj kakšne Angleže ali Američane videl skakljati ob gumici. Nekaj gat  smo osvobodili ali po domače, potegnili ven elastiko, kar so naši starši opazili šele potem, ko so si perilo preoblekli. Poskrbeli pa smo, da se to ni zgodilo kar takoj, ali v prvih dneh, saj smo tisto perilo, ki je bila zaradi nas brez elastike, dali spodaj in nikakor ne na vrhu zloženega kupa. Veste, takrat so naše mame perilo še peglale, kot smo rekli likanju. In seveda perilo potem tudi lepo zložile v omare na police, ali pa v predale, kakor kje. Pri nas je bilo perila kar precej, ker smo ga pridno menjali, vsak dan, kar pa povsod drugje ni bilo ravno v navadi. Seveda se ga je jemalo od vrha navzdol, zato smo dali tistega, ki smo ga oropali za elastiko bolj spodaj in smo računali, da tega mama ali ata ne bosta ravno prvi teden opazila. Kaj bo potem, le kdo bi se ukvarjal s to mislijo, nas ni prav dosti zanimalo. Mi smo živeli iz danes na jutri. Pravzaprav se meni še danes tako dogaja. Edino kar se dopustov tiče, to pa imam splanirano že za par let naprej. To pa. Še nekaj o likanju. Seveda takrat še ni bilo tangic, kje pa. Te se pa res ne dajo likati. Zato povsem razumem danes mlade gospodinje. Čeprav srajce so pa še vedno srajce, pa brisače brisače in hlače hlače. 

No, ko smo zbrali dovolj elastik, smo jih zvezali skupaj in že smo lahko začeli z našo priljubljeno igro. Mimogrede, ne morem vam povedati, kako mi je hudo, kar malo žalosten sem, da se dandanes otroci ne gredo več tako množično te in prej omenjenih iger. To bi se razgibali in v parih minutah pokazali vsem, kako spretni so. Se mi zdi, da so zdaj mnogo bolj spretni z rokovanjem z računalniki, pametnimi telefoni in tablicami.  Sem pa sam toliko bolj lesen pri teh sodobnih opravilih. Tudi neroden.

Tudi pri oblačenju. Pogosto si srajco narobe obrnem. Ampak res vedno. Na srečo to tudi opazim in popravim. A ko pomislim, da bi bil recimo ženska in bi si moral obleči tangice, ker verjetno bi jih nosil, je vprašanje, če bi si jih sploh kdaj pravilno oblekel. Če se sploh reče oblačenje, ko si nase daš ta res majhen košček blaga, ali karkoli to že je. Kajti sam imam tudi pri oblačenju boksaric pogosto težave. Ponavadi mi v prvo ne gre in je vedno tisto, kar bi moralo biti spredaj, zadaj.  Da vam ne omenim, kako včasih zgrešim luknjo in potem skačem po sobi kot en navaden divjak. Ampak, tako je tudi ko si oblačim spodnjo majico. Sem človek dveh poskusov. Tako pač je in sem to sprejel.  Pa četudi kdaj kaj narobe oblečem in tega ne opazim. Saj drugi.

No, elastiko smo zvezali. Seveda je dobro, da so igralci trije. Vsak na eni strani morata imeti okrog nog napeljano elastiko. Če eden manjka, smo si pomagali tudi s stolom. A pustimo zdaj stol, ki je včasih nadomestil koga od trojice. Tista dva sta stala toliko narazen, da elastika ali gumica ni bila preveč napeta. Nogi sta morala imeti malo narazen. Recimo dvajset centimetrov. Potem je lahko tretji začel izvajati predpisane like. Najprej je bila  elastika nameščena okrog gležnjev. Srednji igralec lahko začne skakat oziroma opravljati poprej dogovorjene like. Najprej tako, da ima med nogama levi del elastike, potem desnega, potem mora pristati z obema stopaloma na levi in potem še na desni, nakar sledi naslednji lik, ko mora skočiti tako, da s prsti stopal levo elastiko premakne čez desno, stopi na levo elastiko, skoči v zrak in mora pristati z obema stopaloma na desni. Sliši se zapleteno, mar ne, zato vam ne bom naprej razpredal, kaj vse smo še počeli. Seveda je bila vsakič potem elastika višje. Najprej do gležnjev, potem do kolen, naprej do bokov in včasih tudi do ramen. Povem vam, skakali smo kot norci, tudi tehniko smo dodobra obvladali. Kot rečeno pa si se šel lahko to  igre tudi sam, le da si namesto dveh igralcev potreboval dva stola, prek katera si napel elastiko. Pa še goljufal si lahko, ker si bil sam. Sam sebe, seveda. A to jaz tako in tako že ves čas od kar pomnim pogosto delam. Ko mi je mama recimo rekla, da naj se vsaj kakšno uro učim, sem prevaral tako njo kot sebe. Ko se mi je zdelo, da me ne opazuje, sem začel na skrivaj prebirati kakšen risani roman. Ponavadi kar celo uro, šolsko čtivo pa niti par minut ne. Tako sem prevara sebe, kajti ponavadi se je zgodilo, da sem bil v šoli vprašan ravno tisto, kar bi se moral učiti, pa se nisem, in mamo, ki je kakšen dan mislila, kako fajn sina ima.

Še skrivalnice moram omeniti. To je bila pa igra za posebej potrpežljive. Sosedov Branko se je pogosto namreč tako dobro skril kje v drvarnici, zadaj za skladovnico drv, da smo pogosto obupali, ko smo ga iskali. Po mojem se nam je moral tam nekje globoko skrit med skrbno nasekanimi in zloženimi poleni močno nasmihati, ko smo naokrog njega, ne da bi ga opazili, laufali in ga iskali kot nori. Ponavadi je iskal le eden, ampak, ko je že vse druge našel in je ostal le še Branko, smo mu vsi priskočili na pomoč. Včasih se nam je prikazal, ko smo se vdali, kdaj pa tudi ne, in sploh nismo nikoli izvedeli, kje je njegovo skrivališče. Barak ali drvarnic je bilo pri nas več kot je bilo stanovanj, ker je vsak od naših staršev kje skupaj zbil še dodatno. Sosedova Sabina, ki je bilo sploh pogumno dekle, se nam je kdaj skrila tudi na opečnato streho naših kleti ali drvarnic. Noro. Ni ga bilo junaka, ki bi gledal na strehe, zato jo seveda nismo opazili, dokler se ni sama izdala s kakšnim veselim krikom. Zime so bile pri nas  pogosto mrzle in dolge- ne tako kot zadnja leta- in je bilo treba imeti veliko drv in premoga na zalogi, posledično tudi veliko drvarnic.

Zdaj pa je že čas, da preidem k osrednji črki tega poglavja. K športu na črko M. Lahko bi kaj napisal o moto športih. Mi smo imeli soseda (pravzaprav njegov sorodnik), ki je bil naš junak v tem športu, a ko se je smrtno ponesrečil, smo tudi mi nehali sanjati, da bomo vsaj tako dobri motokrosisti kot je bil on. En drug moj redni gost televizijskih in pisanih intervjujev, vedno nasmejani Maks, pa je imel tudi hudo nesrečo na treningu motokrosa. Poškodovana hrbtenica mu je ta šport vzela, ne pa poguma, da se je kar se je dalo hitro spet postavil na noge. 

Zato bom nekaj malega povedal o igri Med dvema ognjema, ki je bila primerna za naše makadamsko igrišče in je tudi za kakšno asfaltno, le da morate tam dva povezana polja zarisati s kredo, mi pa smo pravokotnik, ki smo ga razdelili na dva enaka dela, izrisali kar s palico. Potem smo določili dva, ki sta izbrala vsak svojo ekipo. Izmenično. Recimo da nas je bilo deset. Dve nasprotni ekipi. Na obeh koncih sta za črto, vsak na svoji strani stala kapetana,  ki sta imela seveda dve “življenji“, kar je pomenilo, da sta bila lahko enkrat z žogo zadeta ali zbita, kot smo rekli, in še nista izpadla, saj sta imela še eno dodatno življenje. V obeh poljih so bili po štirje preostali igralci.  Aja, pa eno žogo smo morali imeti, da je igra stekla. Žoga je morala biti ne pretežka in tudi ne prelahka. Nismo pa dovolili, da je žogo nekdo zalučal kot smo rekli, če jo je kdo vrgel na okroglo. Nekaj podobnega kot izgleda metanje diska je bilo prepovedano, ker je žoga  res premočno poletela v polje oziroma v telo ciljanega. Namen igre je bil zbijanje notranjih igralcev nasprotne ekipe. Predstavljajte si, kot bi keglje podirali. Le da keglji ne morejo loviti krogle, mi pa smo lahko žoge. Vsak je imel eno življenje. Ko ga je prvič v noge ali kam drugam zadela žoga, se ga dotaknila ali je ni uspel uloviti, je bil pač ob življenje in se je moral hočeš nočeš pridružiti svojemu kapetanu, ki je bil zunaj za črto. Na koncu, ko smo vsi izgubili življenje, je šel v polje še kapetan. Potem so v nasprotni ekipi poskušali še njemu vzeti obe življenji. Ko jim je to uspelo so zmagali in igra se je končala. Zmagala je tista ekipa, ki je še imela vsaj še koga od igralcev v polju ali kvadratku živega. Saj smo bili vsi živi, da ne bo nesporazuma, ampak utrujeni smo bili do mrtvega, kot smo temu rekli. Čeprav, se je meni to malce čudno zdelo, ker mrtvi menda niso utrujeno in so le in samo mrtvi. A pustimo to, povem pa vam, da je ni čez to igro. Ves čas laufaš sem ter tja, nikdar čez črto, ker potem si mrtev ali ob življenje, se izmikaš, loviš žoge, jih mečeš, kdaj tudi padeš, kar se je meni pogosto dogajalo, ker sem bil pogosto hitrejši od sebe. Čudno, a tako je oziroma se tako reče, če kdo sam sebe prehiteva. Jaz se pa tako in tako ves čas. Vsaj tako mi pravijo. Skratka pestra in zanimiva igra za “popizdit“, kot smo pogosto rekli, ko je bilo kaj super.  Tako smo včasih rekli, čeravno besede pravzaprav nismo razumeli, so jo pa dobro starejši, ki so pogosto rekli nekaj take kot: “Poglej, kako je una dobra pizda.“ To se sicer grdo sliši, a je bilo mišljeno kot kompliment lepi ženski. Ali pa: “Moj majster na šihtu je pa prava pizda, sploh mi noče dati dopusta.“

Popizdili pa so menda tudi neki šolski psihologi in strokovnjaki za oh in sploh, ki so ugotovili, da ima ta igra lahko hude posledice za otrokov razvoj. Predvsem psihične. Saj veste, spodbijanje drug drugega, ne sodi v ta naš novi svet. Čeprav se meni zdi, da se bolj kot ne kar naprej spodbijajo. Le da ne v zarisanem polju in da zdaj to ni igra.

Kaj pa vem, morebiti imajo celo prav, da Med dvema ognjema ni primerna igra za otrokov razvoj. Če se malo vase zazrem, in pomislim, s kakšnim veseljem sem sam zbijal Branka, pa Francita, včasih Sabino ali Mojco in kako hude travme imam danes, ko jih srečam in ne vem kako bi se jim opravičil, oni pa meni, imam res travme. Pa hude psihične probleme. Verjetno bomo morali slej ko prej vsi k zdravniku, da nam da nekaj kemije, da si malce živce pozdravimo. Od  naših krutih iger. Če ne bomo prej pomrli. Seveda se šalim. Z nami vsemi, ki smo si metali žoge, kamor je priletela, se spodbijali, in ja, se kdaj tudi pošteno zgarbali, kot smo rekli pretepom, je čisto v redu.  No, ja, mislimo da je z nami vse v redu, verjetno bi pa kak psiholog menil drugače, ko bi nas dobil v roke. To pa.

Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.

Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic.

Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.