KOLUMNA: O družabnih omrežjih, svobodi …
Direktor Drame in igralec, Igor Samobor, je v nedavnem intervjuju dejal: ”Toliko živih mrtvecev, ki se hranijo s krvjo drugih, še ni bilo.”
Besede so bile posredno ali neposredno povezane s predstavo ”Mrtvaški ples” švedskega dramatika A. Strindberga, a se ob njih lahko vseeno vprašamo, kaj pa, če je imel v mislih predvsem sedanjost, ki jo živimo?
Človek ni ”zver” od danes!
O tem, kakšni smo pod masko, ki jo nosimo na obrazu, pričajo ”večne” dramske predstave o Ojdipu, Ifigeniji, Antigoni, Medeji, Hamletu, Otellu, Kralju Learu, Macbeth … Če, seveda, naštejem le nekatere od najbolj znanih, ki jih na odrih uprizarjajo že dolga stoletja.
Že od Adama in Eve ostajamo v svojem bistvu enaki – z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi vred. Bolj kot človek se spreminja okolje, v katerem ta preizkuša svoje meje. In človek je strašno prilagodljiv! Zato pa je toliko oportunistov, ki se prodajajo za judeževe novčiče!
Imela sem to srečo, da sem skozi različna pripovedovanja kar dobro spoznala človeka in njegovo obnašanje, spreminjanje in prilagajanje.
Za trenutek se bom ustavila pri lastnem spolu, pri ženskah. Življenje je bilo zanje nekoč še bolj kruto, kot je danes, a s to razliko, da je bilo nekoč ”normalno”, če se je ženske tudi teplo. Bilo je ”normalno”, da je ženska nasilje prenašala, da je verjela, da je to nekaj, kar ji ”pritiče”. Kljub velikemu negodovanju družbe nasploh so se v predvojnem času tudi pri nas pojavljala ženska gibanja, ki niso bila tiho. Ena zelo glasnih je bila Franja Tavčar.
Danes imajo ženske v rokah ogromno moč, nikoli v preteklosti je še niso imele toliko. A če in ko imaš moč, lahko delaš kar hočeš. In ko delaš, kar hočeš, delaš tudi napake. Nekoč so bile ženske, ker so bile domala vse porinjene ob rob, veliko bolj solidarne med seboj. Več so si pomagale, se ščitile. Ne dolgo nazaj sem objavila zgodbo, v kateri je bil pomemben detajl: na dojenčka so pazile vse, ki so živele v samskem domu. Če je nasilnež kakšno žensko ubil, so si otroke porazdelile na vasi med seboj. Danes?
Danes je veliko žensk, ki se, zaradi slabih izkušenj, izogibajo služb v striktno ženskih kolektivih. Če imate slabo izkušnjo, veste, zakaj. Če imate dobro – bodite vesele in srečne!
Ženska je, priznamo ali ne, lahko ženski krvoločen volk!
Družabna omrežja
Zelo pomembno, predvsem pa negativno vlogo pri spreminjanju človeka v nekaj – brez človečnosti, igrajo, poleg medijev, tudi družabna omrežja. Nekoč bi rekli: sestradan pes se je odvezal s ketne!
Namesto, da bi strasti mirili, jih spodbujajo! Namesto da bi gasili, prilivajo olja na ogenj!
S kakšno krvoželjnostjo se uporabniki spravljajo na osebe, ki jih v resnici sploh ne poznajo! Nekoga ”ubijejo”, pa se tega sploh ne zavedajo! Mislite, da bi bilo pred 50 ali 100 leti kaj drugače?
Ne bi bilo! Če bi bili naši predniki boljši le za las, potem Slovenija ne bi bila posejana s številnimi grobišči, ki so se napolnila v povojnem času.
Nekoč niso imeli na voljo toliko morilskih ”orodij”, kot jih imamo danes! Samo v tem je razlika!
Dest Božjih zapovedi
Posameznik je bil pred invazijo interneta, vsaj kar se množičnega pljuvanja tiče, veliko bolj varen. Klevete in neresnice vseh sort so potovale počasi. Na poti do cilja se je njihov uničevalni naboj že ”omilil” in ni imel toliko razdiralne moči kot danes, ko lahko z enim klikom v trenutku ”prispe” v sleherno sivo celico.
Veliko lažje je tudi pralcem naših možganov. Ali se sploh zavedamo, kako so nam jih že predelali?!
V oddaji Arena je Jan Plestenjak med drugim dejal: ”Mi, Slovenci, nimamo v paketu ”spoštovanje- ponos”, mi imamo v paketu ”spoštovanje- ponižnost.”
Ter: ”Če pridejo v Ljubljano trubači, so oni tam lahko, ker so ”etno”, če se v Ljubljani oglasi harmonika, je to ”kmetija” …”
Svoboda
Pri nas je z demokracijo prišla tudi svoboda izražanja. Malo pozno sicer, šele pred 32 leti, a toliko bolj ”intenzivno”. Žal smo eno in drugo razumeli na napačen način. Ker to, da lahko vsakemu rečeš, kar ti pade na pamet, pri tem pa ne pomisliš, je to prav ali ne, ne pomisliš, ali samo širiš bes, gnev in laži, ne pomisliš, kaj pa, če s ”svobodo govora” zgolj sproščam svoje notranje frustracije, največkrat le bruhamo na dan drek, ki se je nabral v duši?
Pred dnevi sva se z neko knjižničarko dogovarjali za datum literarnega večera pri njih. ”Bojim se, da bo obiska bolj malo,” mi je potarnala.
”Največ obiskovalcev imajo predavanja o različnih vrstah (instant) duhovnosti. Ljudje so danes v sebi tako nesrečni, da hočejo slišati recepte, kako bi vseeno postali za spoznanje bolj srečni,” je še dodala.
Žalostno, kajne? Nekoč teh predavanj in takšnih knjig nismo potrebovali. Morda smo kdaj pa kdaj vzeli v roke Trstenjaka, ker drugega takšnega čtiva ni bilo, a se mi kljub temu zdi, da toliko gorja, kot ga ljudje danes nosijo v sebi, nismo poznali.
Pa je literature, ki bi pomagala najti srečo – na kilometre!
Za konec še ščepec pikrosti; ste med tistimi, ki ste ”kupili” trditev, da sodijo ljudje z RH minus faktorjem med Nezemljane?
Če ste, se ne jezite, če se vam še ogledalo smeji, ko se pogledate vanj!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
