KOLUMNA: Moralo bi nas zanimati …
Aktualni trenutek se od časov naših dedov izpred 50 in več let, močno razlikuje v marsičem. Denimo: Danes zelo hitro, morda celo prehitro, pozabljamo na to, kaj se je reklo, govorilo ali naredilo včeraj. Informacij, s katerimi nas zasipavajo, je toliko, da bi bilo praktično nemogoče, da bi si vse zapomnili. To, že prav kronično pozabljanje, dodobra izkoriščajo tisti, ki resnico in ”resnico” po mili volji spreobračajo in potvarjajo za aktualne dnevne potrebe.
Da bi bila mera slepote polna, so bili mnenjski voditelji uspešni še pri nečem: ljudi so prepričali, da morajo gledati na svet zgolj in samo ”pozitivno”. Kar med vrsticami pomeni, da se izogibajo vsemu, kar bi lahko ”umazalo” brezhiben sončen in nasmejan dan. Posledice te pozitivnosti so strahotne: namesto da bi se težave reševale, se jih pometa pod rožnato preprogo. Namesto da bi se pogovarjali – molčimo. Namesto da bi pogledali resnici v obraz, goltamo antidepresive, da te resnice ne bi videli.
V naši zavesti je naredil ogromno škode stavek, ki so ga začeli ponavljati že v času moje mladosti: ”Uči se, da ti ne bo treba delat!” Veliko preveč jih je, pa se njihovo število še povečuje, ki ta napotek razumejo dobesedno. Na roke jim gre tudi država, saj je ”pripomočke” za življenje s pomočjo nedela in s prijaznimi socialnimi transferji skoraj do popolnosti prilagodila tem, ki imajo dve levi roki. Sanje o življenju brez dela, a kljub temu na ”veliki nogi”, spodbujajo tudi različni influencerji, ki z objavljanjem retuširanih fotografij svojega sanjskega pohajkovanja še dodatno spodbujajo tiste, ki verjamejo, da jim začnejo cekini, že kako, prej ali slej padati v naročje.
Več, kot je sanjačev, starih in mladih, manj je tistih, ki bi zmogli razumeti, da pa so v realnem življenju prisotni tako vzponi kot padci, tako lepi kot tudi manj lepi dnevi. Sploh pa, ”da brez dela ni jela”. Če Polde ne dela nič, mora Francelj delati še namesto njega!
Na enem od pogovornih večerov sem omenila, da v Sloveniji, na leto, izgine (se izgubi, odpotuje neznano kam) več kot 500 oseb.
”To nas ne zanima, govorite nam o čem drugem, bolj pozitivnem!” se je zaslišal oster glas iz občinstva.
Pa bi nas moralo zanimati!
Namreč; Slovenci in Slovenke v zadnjih nekaj desetletjih stopajo v partnerstva tudi z osebami iz drugih držav. Ker mi, ki smo že malo starejši, vemo, da v zakonu ne tečeta le med in mleko, se lahko (in se) zgodi, da užaljen, prizadet in vsega naveličan partner nekega lepega dne vzame otroke in za zmeraj izgine v svojo matično deželo. Ker nekatere od teh so tudi takšne, da bi iskalca otrok še ovirale, če bi vedele, da želi pobeglega najti. Gorje, v katerem se znajde mama /oče, ko mu partner za vse večne čase odtuji lastnega otroka, si lahko le predstavljamo. Če, seveda, premoremo vsaj ščepec empatije.
Ne boste verjeli, da v Sloveniji trenutno pogrešamo kar za 6 razredov pogrešanih otrok!
Šest razredov! Obupani starši jih iščejo tudi s pomočjo družabnih omrežij. Kljub obsežnim akcijam za njimi ni sledi.
Ko sem pred dvema letoma izdala roman KJE JE OTROK?, sem se z usodami nekaterih izgubljenih in nikoli več najdenih otrok osebno soočila. Zdelo se mi je celo, da za te otroke ni nikomur dosti mar. Kot družbi ni dosti mar za starše, ki ostanejo brez njih. Dogajalo se je celo, da so sorodniki tistega od staršev, ki je otroka iztrgal iz varnega družinskega okolja, vedeli, kje je, pa so zaradi solidarnosti – molčali.
V romanu, KJE JE OTROK? so nekateri glavni junaki še kako resnični. Resnična sta izginula otroka Milan in Pia, le razplet njunih dveh zgodb sem zapisala po svoje.
Resnična je Kristina, socialna delavka, ki mi je s svojimi zgodbami v zadnjih 30 letih že tako in tako pogosto pomagala, da sem delo, ki ga je opravljala do upokojitve, vsaj približno razumela.
Ne mine dan, da ne bi prisluhnila takšni ali drugačni zgodbi. Svet, v katerem skoraj ni več prostora za dvojino, temveč le za egoistično ednino, skorajda nima več poslušalcev, ki bi brez postavljanja pogojev ponudili svojo toplo ramo.
Jaz, jaz, jaz, jaz, odmeva z vseh strani in stiske posameznikov, ki se znajdejo med temi ”jaz-i”, so zato še hujše.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
