Odpiranje “starih skrinj”
Danes bi vam rada povedala zgodbi o Petrovi skrinji in Tini.
Nekateri starejši ste morda slišali, da so bili časi po drugi svetovni vojni zelo turbulentni in stresni tudi za medsebojne odnose in za odnos do kulturne in stvarne dediščine. Različni govorci, politična klima, predvsem pa politično naravnani mediji so glasno ali le med vrsticami sporočali ljudem, da je treba ”stare vrednote” zavreči, enako pa naj storijo tudi s predmeti, ki so spominjali na čase pred vojno, ko še ni vladal ”delavski razred”.
Bila sem še otrok, a se še kako dobro spominjam, kako je stric zmetal na dvorišče babičine kuhinjske omare, na steno pa je potem obesil modernejše omarice – v nagravžni, strupeno svetleči oranžni barvi.
Zelo podobno je storil Petrov ded. Kmetija, na kateri je proti svoji volji zagospodaril, je bila nekoč bogata, pri hiši je bilo petnajst otrok, pa prav toliko hlapcev in dekel s pastirčki vred. Ded je, vsaj na začetku, verjel, da bo nova oblast milostna do kmeta. Zato se je, da bi pokazal svojo lojalnost, med drugim rešil tudi ”bogkovega kota”. Še dobro, da ga je ena od njegovih sester pravi čas rešila in ga odnesla na varno. Pri hiši je bila tudi tristo let stara skrinja. Na obeh straneh je bila izrezljana, le pokrov je bil poslikan. Na njem je bilo več prizorov podobnih velikosti kot panjske končnice.
Izjemno dragoceno skrinjo sicer ni ”spremenil” v polena za v peč, jo je pa ukazal odnesti v mizarsko delavnico. V njej pa je potem hranil mizarsko orodje. V skritem predalu, v katerega po spletu srečnih okoliščin ni pogledal, so se skozi desetletja ohranjala svilena oblačila za majhne otroke in oblačila za h krstu.
Ko je ded umrl, je domačijo podedoval Peter. Prva stvar, ki jo je naredil, je bila, da je iz hiše odstranil linolej, ki je bil položen čez dobro ohranjene deske. Odstranil je umetno znižan strop, kajti stropniki, ki so preživeli povojno modernizacijo, so kar klicali k temu, da se jih obnovi. Z bratom, ki je podedoval mizarsko delavnico, sta sklenila, da bosta novodobno navlako nadomestila z replikami starega pohištva. Kakšno je bilo, sta vedela iz ohranjenih fotografij, ki jih začuda niso vrgli v smeti.
Tudi skrinja je bila potrebna temeljite prenove, saj je začel les na nekaterih mestih zaradi vlažnih tal trohneti. A jima je uspelo!
Peter se je odločil, da bo, če Bog da, o svoji rodbini napisal spominsko knjigo. V veliko pomoč mu bo ena od tet, ki se je kot petnajstletno dekle takoj po vojni odselila v Ameriko. Ves čas je ostala v pisnem stiku s svojimi sorodniki in prijateljicami. Pisma je skrbno hranila. Peter jo bo konec aprila obiskal. Že danes pa je prepričan, da bo Amerike videl bolj malo, da bo čas, ki ga bo imel na voljo, presedel ob teh pismih.
Upam si reči, da je podobnih Petrov in podobnih skrinj v našem prostoru še veliko. Strašno sem vesela, da iščejo ”stare skrinje”, da jih odpirajo! Kako lepo, zdravilno in hvalevredno je, da to počnejo, dokler so še na voljo in dokler so še živi tisti, ki bi jim o njihovi vsebini lahko kaj povedali.
Pred približno pol leta sem spoznala Tino. Obiskala me je, ker mi je želela povedati, da se veliko pogovarja z dedom. Želela je napisati knjigo njegovih spominov. Pred kratkim ji je to tudi uspelo! Kakšno bogastvo se skriva v njej!
Poleg spominov je beležila tudi stare, danes že pozabljene besede, kot so na primer žrt, dera, ringlšpil, sold, kampl, pleunca, aušnca, čuola, cvajerca, rejta….
Naletela sem tudi na zanimivo besedo: ‘‘zaženilo’‘.
Nekoč je bil to denar, premoženje, ki ga je k ženini doti dodal še ženin in se je potem vse skupaj zapisalo v zemljiško knjigo.
Zgodbe prednikov se dotikajo tudi odhoda čez lužo, v Ameriko, od koder se marsikdo ni več vrnil.
Knjiga je, kot sem že omenila, neizmerno dragocena. Morda tudi širše, za družino pa sploh. Ne le, da so v njej zbrani spomini, ki bi sicer poniknili v pozabo, iz nje si bodo lahko tudi prihodnji rodovi, tisti, ki se sploh še niso rodili, črpali znanja o svojih prednikih!
Takšne knjige, kot je njena LEPO JE BILO, in ne nazadnje tudi zbirka OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, so naši živi pričevalci, ki so v času, ki ga živimo, nujno potrebni, da se prizemljimo, da nam te knjige s svojo vsebino zgovorno spregovorijo o tem, da je resnično življenje lahko tudi drugačno, kot nam šepetajo z vseh strani.
Pričevanja prednikov nam tudi pomagajo, da se mlade generacije s pomočjo družinskega ustnega izročila soočijo tudi z negativnimi ”vzorci”, ki se nezavedno prenašajo iz roda v rod. Soočijo pa se tudi z ”omerto molka”, ki je kot kakšna rak rana zažrt v vse pore tako družinskega kot družbenega življenja. Iz pričevanj prednikov pa lahko, na srečo, spoznamo ne le posledic tega molka, temveč tudi z razlogi zanj.
Če dobri ljudje ne bi molčali, danes ne bi bili tu, kjer smo. Čas bi bil, da se začnemo zavedati, da ”molk ni zlato”! Za našo dušo, pokončnost in samozavest, za tisto pravo zavedanje korenin brez plašnic in tančic, je molk prej prekletstvo kot dobrina.
Neštetokrat sem že rekla in zapisala: če le imate možnost, obiščite svoje starejše sorodnike in zapišite si njihove zgodbe. Ker le na ta način boste razumeli tudi številne vzorce, ki se v vašem rodu podedujejo iz roda v rod.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
