milena_miklavcic_petpredpeto

KOLUMNA: Naša hiša

Danes so redki, ki ne bi imeli dostopa do interneta. Če ne drugje, pa v knjižnici. Celo starejši so virtualno pismeni!

Največ uporabnikov, ki niso več rosno mladi, da bi jim sedel ”tik-tok”, uporablja FB, Instagram, twiter …

Večina ljudi se, vsaj na FB, predstavlja pod pravimi imeni. Seveda, vmes je tudi nekaj ”brezdomcev”, ki uporabljajo lažna imena, a le-ti imajo največkrat eno samo nalogo: da pljuvajo, sramotijo in nagajajo tam, kjer jih ne bi smelo nič ”srbeti”. Še huje; to počnejo (zlasti zaradi političnih razlogov) tudi za dobro plačilo.

FB stran (profil) si lahko predstavljamo kot hišo, v kateri živimo. V njej si domovanje uredimo po svoje, na oknih visijo zavese po našem okusu, po sobah se sprehajata pes ali maček. V njej je kup otrok, lahko pa živimo tudi sami. Pod lastno streho počnemo stvari, ki pašejo nam – ne drugim! V hiši hodimo v copatih, če se nam zdi, da je tako prav. Jemo tisto, kar skuhamo in gremo spat takrat, ko se nam zdi prav. V njej se ljubimo, jezimo, stojimo na glavi, počnemo vragolije, se jočemo ali smejemo.

Tudi z našim FB profilom je približno enako. Ni sicer isto, približno enako pa. Če govorim le v svojem imenu; na FB objavljam stvari, za katere menim, da jih ”javnost” lahko vidi. Na profil pa spustil tiste, za katere menim, da mi ne bodo hote ”razbijali porcelana”, če me razumete?

Moji FB spremljevalci so neke vrste prijatelji, znanci, sosedje, sovaščani. Tisti torej, ki v realnem življenju vstopajo v mojo hišo. Navada je, da prihajamo na obisk z dobrimi nameni. Redki so, ki bi, kot povabljeni, vstopili zato, ker želijo gostitelja s ”kolom po glavi”.

Kot gostiteljica, tako v realnem življenju kot na FB, si želim, da se imajo obiskovalci lepo. Želim si tudi, da obiskovalci ne preklinjajo, zmerjajo drug drugega, želim si, da se imajo pri meni lepo, nepozabno.

Zmeraj se trudim, da se pri meni dobro počutijo. Da se sprostijo ob zgodbah, ki jih objavljam. Da se ob pripovedih, ki so se pri meni beležile skozi štirideset let, razgovorijo, komentirajo- in potem odidejo veseli, dobre volje, da so izvedeli nekaj novega. Da sem navrgla nekaj misli, ob katerih se splača razmišljati.

Lastim pa si pravico, da o stvareh, o katerih polemiziram, povem svojo resnico.

Vsako jutro, ob kapučinu, na internetu preberem to in ono. Ker ne živim v mehurčku, me zanima na tisoče stvari! Včasih se sprašujem, kako je mogoče, da prav družabna omrežja ”pokažejo” toliko človeškega zla? Odgovori, ki se mi ponujajo, mi niso všeč. Govorijo mi namreč o tem, da je verjetno v realnem življenju prav toliko pritlehnosti, sovražnosti in zlobe, marsikomu je v realnosti še zmeraj malo nerodno in si tistega, največjega zla, ne upajo izbruhati iz sebe.

Ker tisti, ki bruhajo zlo na družabnih omrežjih, niso padli z Marsa. To so lahko tudi naši prijatelji, kolegi v službi, sosedje. Le da v anonimnosti pokažejo svoj pravi obraz.

Zakaj?! Kako je to mogoče?

Nikoli v preteklosti še nismo imeli na voljo toliko ”orodij”, s pomočjo katerih bi lahko človek postal boljši in plemenitejši. Že po FB kroži brez števila lepih misli, brez števila iskric, ki navdihujejo našo pozitivno in plemenito duhovnost. Obstaja na tisoče kilometrov knjig, ki spodbujajo tisto, kar je v človeku pozitivno. Obstaja nešteto duhovnih voditeljev, ki zbirajo okoli sebe množice, da jim pridigajo o dobroti.

A nič od tega ne pomaga. Potrebujemo samo pogled ali dva na družabna omrežja, pa hitro opazimo, da se virus zlobe in sovraštva vedno bolj širi med ljudmi.

Na družabnih omrežjih smo lahko v nogavicah, pižami ali goli – podobno kot doma. Če doma ne preklinjamo, tudi na družabnih omrežjih ni treba. Če smo doma prijazni do soseda, smo lahko do njega takšni tudi na družabnih omrežjih.

Seveda se tudi v realnosti bolj ali manj pogosto dogaja, da s prijatelji bolj na nož kot ne polemiziramo o politiki, javnih osebnostih, rumenem tisku, o zgodovini, prihodnosti, o vrednotah. Brez težav, celo zaželeno je, da  ne molčimo tudi na družabnih omrežjih! A strpno! Če v realnosti ne pošiljamo tistih, ki nam niso všeč v p.m. , zakaj bi se spozabili na družabnih omrežjih?

Za nami so Velikonočni prazniki. Nekateri so te dni izkoristili zato, da so te praznike, sploh pa vernike in vero obilo blatili. Se iz njih norčevali, nekateri celo na zelo vulgaren način. Je bilo treba? Dva ali tri osebno poznam. Kaj bi rekli starši, če bi vedeli?

Ne na internetu ne v realnem življenju ni tako, da bi samo kimali, se z vsem strinjali! Zmeraj se najde kaj, čemur oporekamo. To je logično. Ljudje smo si med seboj različni, večina med nami tudi ni ustvarjena za kimanje.

Je pa prav, da svoja drugačna mnenja obrazložimo s spodobnimi besedami. Brez pritlehnosti in zmerljivk. Če imamo osebne zamere do neke Špelce, se o njih pomenimo na štiri oči. Če nam ni všeč političarka Špelca, to, seveda, povemo (zapišemo) javno. Politiki morajo delovati v skupno dobro, to, kar se dogaja med dvema osebama, pa javnosti čisto nič ne briga.

Med tistimi, ki so moji FB prijatelji jih veliko poznam tudi v realnem življenju. Imam srečo, da so naša ”realna” srečanja zmeraj prijetna, četudi vmes, med enim in drugim, preteče kar nekaj vode.

Tudi zato, ker mi FB in ostala družabna omrežja odpira obzorja, sem hvaležna, da ga imamo. Vsak trenutek sem lahko na najbolj oddaljenem delčku sveta, vsak trenutek lahko tistega, ki tam živi, vprašam, če je ”kaj novega”. Takšnega razkošja izmenjave informacij predniki niso nikoli imeli!

Pogovarjam se z ljudmi, ki jih ne bi, če ne bi bilo interneta, nikoli v življenju srečala.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh