Intervju: Igor Gošte o svoji novi knjigi Zamegljeni čas

Zgodbe romana Zamegljeni čas se odvijajo skozi prizmo športa. A to ni roman o športu, je roman o načinu življenja knapovskih otrok, ki je bil v marsičem drugačen od današnjega, ki nam ga krojijo pametni telefoni, tablice in namišljeni virtualni svet. Je zgodba o ne tako davnih časih, ki so ostali zapisani v naših spominih.

Kako je nastajala knjiga?

Dobro leto nazaj sem predlagal, da lahko naše obojestransko sodelovanje razširimo z mojimi športno obarvanimi kolumnami. Po abecedi. Vesel sem, da so prva poglavja knjige najprej luč sveta ugledale prav na portalu Javnost.si.

Seveda pa rdeča nit mojih kolumn ni bila le šport, ampak življenje otrok pol stoletja nazaj, ko je bilo zelo težko kje kupiti smuči, kolo, celo za navadno žogo je pogosto zmanjkalo denarja. Po parih kolumnah, ki so bile tudi med bralci lepo sprejete, sem že začel razmišljati, da bi bilo dobro o tem napisati knjigo. Tisto, ki sem jo dotlej pisal, sem dal malce v stran, in se lotil te, ki je prišla ven ravno na dan šaljivcev. Torej na 1. april. Očitno sem povezan s prazniki. Prejšnja V zakulisju je prišla ven na materinski dan, ta ki je obarvana s humorjem pa na dan, ko se lahko tudi malce zlažemo.

Ste lagali?

Nisem. Zagotovo pa je kdo od mojih vrstnikov, s katerimi smo odraščali in sem o njih pisal v knjigi, podobno situacijo videli povsem drugače. Saj veste, vsake oči imajo svojega malarja.

Tudi besedišče v knjigi je malce izven slovenskega pravopisa …

Ne morem iz svoje kože. Besedišče v naših nekoč knapovskih ali rudarskih koncih, torej v Zasavju, je vse prej kot pravopisno. Mi tudi kolnemo ali preklinjamo drugače, kot drugje, smo navzven trdi, a znotraj mehkega srca. Zato sem kakšno našo besedo še dodatno razložil in dal na koncu še slovar bajerskih besed.

Bajerskih?

Kdo bi pomislil, da pišem o  znanem nemškem klubu, pa ne. Predelu Kisovca, kjer sem živel smo rekli Bajer. Zakaj, pa si lahko preberete v knjigi. A to je moja razlaga, resnico pa po mojem tega še sam bog ne ve. Po mojem.

Kaj pa je sporočilo knjige?

Predvsem to, da se da živeti tudi brez pametnih telefonov in tablic. No, ja, se je dalo pred pol stoletja, kamor je umeščena zgodba. Želel sem povedati, da ne bo nič narobe, če kdaj naši otroci  (pa tudi odrasli) odložijo ali izklopijo svoje pametne naprave, da gredo ven iz virtualnega sveta in gredo ven v pravi svet, ali pa se gredo doma za mizo kakšno zanimivo igro. Kar nekaj sem jih v knjigi opisal. Na svoj humorni način.

Hvala za pogovor. Želimo vam, da se knjiga uspešno prodaja.