Se nam splača?
A se mi sploh splača, a je bilo vredno, kakšen bedak sem bil/a, kje sem imel/a glavo, osel gre enkrat na led, jaz sem šel že stotič …
Takšnih in podobnih vzklikov je eno povprečno življenje smrtnika polno! Malodane vsak od nas je že doživel, da se je za kakšno stvar/človeka na vso moč trudil, na koncu pa je ostal praznih rok, razočaran predvsem nad samim seboj, ker ni že pravočasno uvidel, da je ves trud zaman.
Četudi nekateri trdijo drugače, pa se mi zdi, da si večina ljudi želi, da je delo na koncu koncev – poplačano. Pa ni nujno z denarjem, pogosto zadošča že ”hvala”, nasmeh, topla beseda.
Pred dnevi sem obiskala borca za samostojno Slovenijo. Srce me je bolelo, ko sem gledala solze, ki so mu tekle po licu. «A smo se zato borili?« me je spraševal, kot bi želel dobiti pri meni potrdilo, da bo že jutri bolje, da bodo ljudje spregledali, da redijo kačo na prsih.
Ko sva se poslavljala, me je kar nekaj časa držal za roko. »Misliš, da bom dočakal dan, ko bodo Slovenci spregledali?« je še dodal. Nihče od naju ni imel dosti upanja, da se bo to zgodilo. Plaz, ki nas pospešeno odnaša v čase, ko je imela vse vzvode oblasti v rokah partija, podira za seboj vse, kar je bilo še količkaj povezano z normalnostjo.
Karmen je psihoterapevtka. Pomaga mladim, ki so zasvojeni s prepovedanimi drogami, včasih pa tudi tistim, ki so jih zasvojile igrice. Pogosto se srečuje tudi s starši. »Vse smo dali otroku, kar smo le lahko!« le-ti tarnajo in jo, strti in razočarani, sprašujejo, kaj so storili narobe.
Uroš je bil poročen komaj nekaj mesecev, že je spoznal, da pred ženo ni varna nobena denarnica, četudi jo hrani za desetimi ključavnicami. Denar si je izposojala pri prijateljicah, na banki, pri zasebnih posojilodajalcih. Ko so upniki začeli trkati na vrata, jim sprva ni verjel. Da bi jim bila žena dolžna skoraj petdeset tisočakov? Nemogoče! Kar nekaj časa je trajalo, da je spoznal, da so ženine zahteve po lagodnem življenju skregane s stanjem na njunem bančnem računu. Šele takrat, ko je moral prodati tovornjak, da je lahko poplačal vsaj del njenih dolgov, je hkrati storil odločilni korak: ločil se je. Hčerka je ostala pri njem, žena pa si je hitro našla drugo žrtev.
Slovenci smo veliki in nebrzdani (verniki) potrošniki različnih resničnostnih šovov, turških nadaljevank, ezoterično-duhovnega čtiva, preveč pa tudi verjamemo objavam v rumenem tisku in političnemu piaru.
Že pred leti sem zapisala pretresljivo zgodbo o neki ženski, ki je na prigovarjanje staršev pustila službo, ostala doma – na kmetiji. Bila je zelo sposobna, obnovila jo je, dokupila precej zemlje. Mož jo je sicer ves čas svaril, da ni še nič njenega, da se lahko oče vsak trenutek premisli, a je verjela, da se ne bo. Imela ga je za mož-besedo. V 70 letih prejšnjega stoletja je postalo zazidljivo zemljišče dragoceno kot danes voda. Kar naenkrat je najmlajši sin začel obiskovati starše, enkrat jih je odpeljal celo v toplice, v Laško. In potem se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi; oče je kmetijo prepisal nanj, hčerka, ki je predtem 27 let in še malo več kot zgledno skrbela za kmetijo, pa je ostala praznih rok. Jeza in razočaranje, solze, prošnje – nič ni pomagalo. Brat je še za časa življenja staršev začel veselo prodajati parcele, njej pa ni ostalo drugega, kot da odide. Še prej je zažgala kozolec, odprodala stroje, živino … razočaranje, ki jo je razjedalo, je bilo tako močno, da je začela hirati in pri 62- ih je potem umrla. Žalostno je predvsem to, da o nekdaj trdni kmetiji danes ni ne duha ne sluha. Na pokopališču tudi ni več groba njenih staršev. Brat ni skrbel zanj, ni plačeval taks, pa so ga zravnali z zemljo …
Še pika na i, ki je z zgoraj nanizanimi primeri posredno, ali neposredno povezana ali pa tudi ne: Slovenci smo na splošno slabo funkcionalno pismeni, pod povprečjem držav OECD – v besedilih in matematičnih spretnostih ter pri uporabi zahtevnih digitalnih okolij.
To pomeni, da ima vsak četrti odrasli Slovenec zmanjšane besedilne in matematične spretnosti, težko razume celo preprosta besedila, na primer oglase na radiu in televiziji, ne zna izpolniti preprostega obrazca, razbrati podatkov z grafa … Skratka, v Sloveniji je tudi nadpovprečno velika razlika v znanju med posamezniki, kar je odvisno od starosti, izobrazbe in socialnega okolja, iz katerega izhajajo. Kar je zaskrbljujoče je, da so mladi Slovenci, stari od 25 do 34 let, precej slabši od sovrstnikov v drugih državah OECD, predvsem na področju pismenosti, medtem ko jim pri računanju še nekako sledijo. So se pa bolje odrezali mladi, ki so otroci visoko izobraženih staršev.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.