KOLUMNA: Postelja
Kar pomnim, je veljalo, da se preko postelje ”najdlje pride”. Ljudski glas je največkrat točno vedel, komu je ta podvig uspel in komu je na poti do cilja spodletelo. Vedeli so tudi, da je postelja ”poglihala” marsikateri dnevni nesporazum med zakonci.
V postelji, v 17. nadstropju hotela Queen Elizabeth v Montrealu, je nastala najbolj znana protivojna himna 20. stoletja: Give Peace a Chance (Dajmo priložnost miru). John Lennon in Yoko Ono sta ležala v postelji ter prepevala oblečena v pižamo.
Marcel Proust je pisal izključno leže v postelji med drugim tudi svoje najbolj znano delo Iskanje izgubljenega časa. Rembrandtova risba Francoska postelja iz leta 1646 prikazuje umetnika in njegovo tedanjo življenjsko partnerico Hendrickje Stoffels med spolnim občevanjem.
Najstarejšo posteljo na svetu so našli v Južni Afriki, stara pa naj bila približno 77.000 let. Sestavljena je iz plasti rastlinja, debela 30 cm in široka 6 metrov, na njej pa naj bi se ponoči gnetla cela družina. Pokrivali so se z listjem, ki jih je ščitilo pred nočnim hladom in žuželkami.
V starem Egiptu so si pomembneži postelje pozlatili in okrasili z dragulji in ebenovino, pokrivali pa so se z volno. Tutankamonova je bila narejena iz čistega zlata in ebenovine. Bogati stari Rimljani so spali na dvignjenih posteljah, narejenih iz pletene kovine, na katere so položili ležišča, polnjena s slamo ali perjem. Tudi v srednjem veku so bogataši svoj družbeni status razkazovali z ogromnimi, ročno izrezljanimi posteljami, ki so bile okrašene z zlatom in dragulji. Nekatere so že imele baldahin iz težkega blaga, ki je razkazoval lastnikovo bogastvo, hkrati pa je preprečeval dostop insektom. Težko, debelo ležišče je bilo napolnjeno s perjem in puhom, rjuhe pa so bile lanene. Marsikateri bogataš je ostajal v postelji ves dan in tam sprejemal obiske, jedel in sklepal posle. Reveži so spali na vrečah, napolnjenih s senom, običajno skupaj z drugimi družinskimi člani. Pred nočnim mrazom so se branili z grobo volneno odejo, saj si lanenih rjuh niso mogli privoščiti.
Šele v19. stoletju so spalnice dobivale današnjo podobo. Težke zavese so začele izginjati, zmanjšala se je tudi velikost postelj. Po letu 1960 so začeli na trg prihajati ležišča in vzglavniki iz pene, ki v izboljšanih različicah kraljujejo še danes.
Moja generacija je v otroštvu spala na modrocih, v katerih je bilo ličkanje. Podobne sestavine so se nahajale v blazini, saj se spomnim, da me je pogosto vso noč špikalo v obraz. Koutri so bili težki kot cent. Otrokom so po navadi dali odslužene, ki jih že ni bilo ”več škoda”. Postelje so bile na fedre ali pa je bil modroc preprosto položen na smrekove deske. V spalnici ni bilo nikoli zakurjeno. Spali smo po dva ali tudi po trije, da smo se v zimskih nočeh vsaj malo ogreli.
Ko sem prišla leta 1966 v Internat DAČ na Poljanski, smo spali na vojaških posteljah. Dokler se telo ni navadilo, sem zjutraj čutila ”vse kosti”.
Prvič pa sem spala v ”ta pravi” postelji s puhastim ”koutrom”, enako mehko blazino ter v ogrevani sobi, ko sem kot osnovnošolka dobila pri Ljubljanskem Dnevniku literarno nagrado, z mamo pa sva prespali v hotelu Union. Nikoli ne pozabim!
Ko sem nekoč obiskala otok Elba, smo se ustavili tudi v hiši, v kateri je svoje čase bival veliki vojskovodja Napoleon. Ostal je le deset mesecev, od 3. maja 1814 do 26. februarja 1815, potem pa je z Elbe pobegnil med maškaradno karnevalsko zabavo.
V oči mi je padla njegova postelja. Bil je manjše rastI (158 cm), zato je bila tudi njegova postelja zelo majhna. Pravzaprav smešno majhna. A preprosta. Vsaj ta – na Elbi.
Verjemite, tudi obisk Bavarskih gradov je bil zaradi radovednosti, v kakšnih posteljah so spali tamkajšnji graščaki, zelo zanimiv.
Seveda so bile nekaj posebnega tudi postelje naših prednikov. Govorim o tistih, ki so bili rojeni konec 19. stoletja ali v prvi polovici dvajsetega. Dolžina postelje ni bila sorazmerna z njihovo višino.
Nekoč, ob nekem obisku pri Alfonzu Zajcu (on je bil eden tistih, ki je znal odgovoriti na čisto vsako moje vprašanje), je beseda nanesla tudi na ”opremo” postelj. Razložil mi je, da so bile postelje manjše zato, ker v njej ponoči niso ležali, ampak so sedeli, podprti s številnimi ”pouštri”. Namreč: veliko ljudi je bilo ”vodeničnih”, bali so se, da bi jim v ležečem položaju, med spanjem, ”voda zalila srce” in bi umrli.
Marsikje, kjer je bilo več otrok, pa niso imeli kje spati, so posteljo ”podaljšali”, tako da so, ko so bili manjši, spali pri nogah svojih staršev.
Tisti, ki je v teh časih pred 2. sv. vojno imel svojo posteljo, je nekoč veljal za bogatega.
Postelje – tudi preprostih ljudi – so bile izrezljane, ozaljšane z različnimi verskimi simboli. Postelje bogatih so bile še bolj razkošne.
V primerjavi z današnjimi posteljami, ki so si po videzu bolj ali manj enake med seboj, so bile postelje iz časa, ki ga imenujem ”nekoč”, zelo raznolike.
Z eno takšno je povezana tudi zgodba:
Mlad par šest let po poroki ni imel potomcev. Pa so jima vaščani bolj v šali kot zares, svetovali, naj malo bolj ”podmažeta” fedre v postelji, pa bosta imela več sreče.
In uboga naivneža sta v veselje vse vasi to res storila. Izvlekla sta posteljo na dvorišče in storila, kar so jima v šali naročili.
Za prigodo je izvedel župnik in se zelo razjezil. Mlada žena je bila njegova nečakinja in mu ni bilo všeč, da se norčujejo iz nje.
Mladi par je poklical k sebi in jima s pomočjo ”rdeče knjižice” škofa Jegliča razložil, kaj morata storiti, da se bo rodil otrok.
Mladi par je bil namreč zelo pobožen, pri tistih ”rečeh” pa precej štorast in neveden. Nihče ju ni podučil o spolnosti, saj je bilo govorjenje o njej – grešno.
Nauki so bili koristni. Ali pa so svoje naredili ”podmazani fedri”? Kdo bi vedel.
Čez deset mesecev in še malo se je rodil prvi otrok, kasneje pa je bila družina s potomci bogato obdarjena.
Morda imate v družini še koga, ki šteje 90 in več let? Če ima še dober spomin, vam bo o posteljah prednikov, tudi o lastni, povedal veliko zanimivih zgodb.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
