KOLUMNA: Na podeželju
Vsako jutro se, ob kavi, sprehajam po internetu, po družabnih omrežjih, domačih in tujih medijih, kjer prebiram to ali ono. Počutim se podobno kot na letnem srečanju najboljših prijateljev. Zapisi so si med seboj zelo različni, nekateri me razveselijo, drugi razjezijo, sem pa tja pa se je tudi že zgodilo, da se mi je požirek kave krepko zataknil v grlu. A takšno je pač življenje tako v realnem kot v virtualnem svetu. Naši južni bratje so nekoč rekli: ”Isto sranje, drugo pakovanje.” Pa se niso dosti zmotili.
Na forumu ”over net” je neka gospa, ki prihaja na podeželju le ob vikendih, objavila tole pisanje. Ga citiram:
meščanka
06.05.2023. ob 17:56
Živimo v mestu, vikend pa imamo bolj na podeželju, v naravi. Ko sem na vikendu skočim v trgovino v bližnjo vas. Dragi moji, kako so slabo založene te trgovine. Trgovke pa arogantne v božjo mater. Vprašam, če imajo že očiščeno pakirano solato, trgovka se mi pa začne posmehovati. Nobenih prigrizkov, alkohola skoraj nič, zelenjave nič… datumi na izdelkih pretečeni…
Po pravici povem, so me njene besede nasmejale. Upam, da ni pričakovala, da bomo mi, s kmetov, v njeno zadovoljstvo, začeli na podeželju graditi trgovske centre? Ker potem to ne bo več podeželje ampak nek slab ponaredek Ljubljane.
Življenje na kmetih je drugačno kot v mestih. To vam lahko povem iz prve roke. Malodane vsak od nas ima vrtiček, kjer zraste marsikaj. Če bi kupovali v trgovini očiščeno in zapakirano solato, bi se nam krave smejale. V prostem času si nataknemo ”šlape”, odidemo na vrt, sadimo, rahljamo, ”flancamo”, pobiramo polže, se jezimo zaradi preobilice dežja (suše), hkrati pa neznansko uživamo ob sadovih svojega dela. Tisti, ki so pametni, k delu pritegnejo tudi otroke. S to potezo se nehote borimo tudi proti zasvojenostmi s pametnimi telefoni, igricami in kar je še teh uničujočih pojavov, ki jih prinaša moderna tehnika.
Resnici na ljubo: nikoli ne bom razumela, da nekdo beži iz mesta, hkrati pa bi želel to ”mesto” prinesti s seboj tja, kjer si je ustvaril novo pribežališče. Po kakšni logiki? Enako, kot ne razumem meščanov, ne razumem onih, ki bežijo iz tako imenovanih ”nevarnih držav”. Ko pridejo v Evropo, kamorkoli že, si počasi tudi v tem novem svetu ustvarijo geta, v katerih začnejo živeti na enak način, kot je bil tisti, pred katerim so bežali.
A se je tako težko prilagajati?
V Žireh imamo eno krasno štacunco, ki ji ljubkovalno rečemo ”Market”. Včasih se zgodi, da me premaga firbec in se ustavim pred kakšnim hipermarketom, ki jih je na poti iz Ljubljane do doma kar nekaj. A ne bodi vrag! Na koncu se zmeraj ustavim še v našem Marketu, ker v tistih gromozanskih trgovinah, v katerih je ponudbe, da se ti zmeša, ne najdem tistega, kar sem iskala. V podeželskih trgovinah bi težko srečali neprijazno prodajalko. Če že, je slučajno vstala z levo nogo. Ljudje se preveč poznamo med seboj, da bi si lahko na dolgi rok privoščili zoprn in namrgoden obraz, ko smo med strankami.
Tako kot ne gremo poleti na morje v gojzarjih in plezalni opremi, tako se tudi na vikend, ki ga imamo na kmetih, ne odpravljamo z mislijo, da bo tam točno tako kot nekje sredi Tromostovja.
Na kmetih je pač drugače, hvala Bogu! In upam, da bo tako še dolgo ostalo.
Včasih pride tudi do anekdotičnih pripetljajev. Oto Nemanič je enega takole opisal. «Na Lokvico se je iz večjega mesta na stara leta vrnila pogospodena kmečka ženska. Že čez par dni je prišla k sosedom vprašat, če imajo kaj kuhanega in olupljenega krompirja, da bi naredila hčerki solato.«
Pogosto se prišleki niti še ne nadihajo svežega zraka, že jih vse moti: traktor, kosilnica, lajež psov, kikirikanje, celo zvonjenje v zvoniku! Radi bi popoln mir, od vaščanov pa zahtevajo, da se jim prilagodijo! Zabavno, kajne?
Tudi sama se potrudim, in to po najboljših močeh, da pridem v Ljubljano urejena in ne v natikačih, v katerih strašim okoli hiše. Prav tako ne pričakujem, da bodo v parku Zvezda posadili krompir ali repo. No, po tihem bi pričakovala, da bo tam kaj cvetja, pa ga ni. Nič hudega. So se tako odločili.
Žal pa imajo meščani in podeželani eno skupno hibo: redki so, ki za psom, ki ga peljejo na sprehod, pobirajo drekce pekce. Včasih je že prav smešno. Namesto da bi pospravili za svojim ljubljenčkom, trmasto buljijo vame ter čakajo, da bom kaj zinila.
Zanalašč nočem. Si pa marsikaj mislim, to pa lahko, kajne?
Janez Šuštaršič je za Reporter dejal: “Golobova karizma name ne deluje, ker poslušam, kaj govori.” Jaz pa dodajam: »Dokler ne poberejo pasjih drekov, mi je čisto vseeno, ali pasji lastnik trikrat tedensko nastopa v medijih ali pa nikoli. Pacek je pacek!«
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
