KOLUMNA: Vrednote
Ivo Andrić je dejal: “V življenju se prej ali slej naučimo, da damo nekomu roko, drugemu srce, tretjemu nič od tega.”
Ivo Andrićeva izjava nas spodbuja k razmišljanju o vrednotah, ki jih živimo in potem tudi delimo z bližnjimi. Vrednote so tista globoko ukoreninjena prepričanja, ki usmerjajo naše odločitve, dejanja in odnose z drugimi ljudmi. Ko govorimo o vrednotah, pogosto govorimo o tem, kaj nam je resnično pomembno v življenju.
Vrednote so kot obleka, ki si jo zjutraj nataknemo. Tisti, ki pravi, da jih ne potrebuje, spominja na glavnega junaka iz Andersenove pravljice ”Cesarjeva nova oblačila”.
Na eno od teh vrednot pa vseeno zelo radi pozabljamo: to pa je odprtost do vseh tistih ljudi, ki razmišljajo drugače. Ni hujšega, kot da jim zaradi občutka večvrednosti obrnemo hrbet.
Vsak trenutek se moramo zavedati, da različnosti bogatijo, da se od tistih, ki so drugačni, lahko ogromno naučimo.
Kadar prisegamo le na tiste, ki hodijo po enakih poteh kot mi, se s časom počutimo podobno, kot če bi se dan za dnem gledali v ogledalo in se pogovarjali zgolj sami s seboj.
Navada je železna srajca
Živimo v družbi, za katero se zdi, da je svoje poglede na prihodnost ”zacementirala” v neki ne tako oddaljeni preteklosti, od katere se ne more in ne more odlepiti. Povsem nerazumljivo mi je, da veliko državljanov še zmeraj strinja, da je treba bogatim ”vse vzeti” in dati revnim. Zakaj se raje ne trudimo, da bi tudi tistim, ki so revni, omogočili, da bi spodobno živeli?
Zakaj ljudje navijajo za vedno višje davke, češ, ker brez njih ne bo zastonj šolanja, zastonj zdravstva, zastonj zastonjkarstva. Kakšna norost!
Te dni so družabna omrežja preplavljena z računi za kavo. Drži, plačati za kavo 15 € ni ravno fer. A zmeraj rečem: če imaš denar, da greš tja, kjer kavo strežejo po takšni ceni, molči in se ne pritožuj!
Naša preljuba predsednica je v svojem govoru povedala, da ”… Brdo še zmeraj diha s Titom”. Za božjo voljo! Mar je hotela reči, da se ji ne zdi prav, da nekateri državljani temu ”dihanju” ostro nasprotujejo?
Nikoli, ampak res – nikoli ne bom razumela, da Slovenci, kot narod, nočemo stopiti korak naprej.
Se bojimo?
Nas je strah spremeniti miselnost, ki smo jo podedovali od prejšnjega režima? Mar ne vidimo, da se že leta vrtimo v začaranem krogu?
Včeraj smo bili ponosni na lastno državo, hkrati pa se nismo nehali jokati za bivšo državo, v kateri je bilo vse tako zelo lepo?
To ni logično!
Od nje smo se ločili s prav posebnim razlogom; ker smo vedeli, da nas pelje v pogubo! Predstavljate si zakon, v katerem mož tepe ženo. Včasih zgolj z besedami, drugič z dejanji. Po ločitvi, ko je šlo malodane na nož, je bila ženska nekaj časa srečna, da se je znebila neprimernega partnerja.
A ne bodi vrag!
Bolj, kot teče čas, bolj se ji zdi, da pa je bilo življenje z nasilnežem tudi lepo. Če ne drugega – ko sta bila v postelji. In spet se začne smukati okoli njega, spet mu hoče zlesti v objem.
V času komunizma, ki je le ena od skrajno izprijenih oblik sužnjelastništva, je bil molk neke vrste zlato. Gospodar je tiste, ki so preveč iztegovali jezik, hitro kaznoval. Če ne drugače, z Golim otokom ali s strelom v hrbet v ”zavetju teme”. Vedno več državljanov je molčalo, da so si rešili golo kožo.
Molk ni nujno vrednota sama po sebi, ima pa lahko v določenih okoliščinah pomembno vlogo ali pomen. Duhovnik, denimo, ne sme nikoli izdati ”grehov”, ki jih sliši pri spovedi. Tudi drobne razprtije, ki so na dnevnem ”meniju” znotraj družine, naj ne bi postale tarča vaškega obrekovanja.
Kadar molk pooseblja spoštovanje zasebnosti, je dobrodošel.
V primerih pa, ko simbolizira pasivnost ali ignoriranje težav, ko bi bilo primerneje spregovoriti in se zavzeti za pravico ali resnico, takrat pa se molk spremeni v našo rak rano, in, če hočete, tudi v rak rano družbe, v kateri živimo.
Molk zaradi koristi ne služi vrednotam, kot so poštenost, pravičnost ali odgovornost. Namenjen je zgolj služenju gospodarju v upanju, da ga bo znal ta ceniti in ustrezno nagraditi.
V tem pehanju ”biti všečen” gospodarju, kar je zaznamovalo malodane vse povojne generacije, smo se naučili norčevati tudi iz simbolov, ki predstavljajo Slovenijo, vrednote, preteklost.
Ki predstavljajo vse tisto, za kaj je Boris Pahor (mimogrede, tako daleč smo prišli, da se organizatorjem ni zdel primeren za predstavitev na Frankfurtskem sejmu) takole, zelo na kratko, a jasno zapisal: «To ni noben nacionalizem, imeti svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo.«
Če bi videl, kako pritlehno se blati vse, kar poudarja slovenstvo, bi se v grobu obračal.
Vse skupaj je prišlo tako daleč, da kimamo tudi anomalijam, ki jih, posredno plačujejo državljani.
Dan pred znanim sojenjem nekemu županu je potekala nogometna tekma med Slovenijo in Dansko. Ne bodi vrag! Predsednik vrhovnega sodišča in človek, ki se mu je naslednji dan sodilo, sta se prijateljsko rokovala in se nasmihala drug drugemu. Mar res pričakujete, da bo kdo od sodnikov dotičnega obsodil? Šala stoletja!
A na takšne, izprijene prizore smo se že dodobra navadili, saj se nam upravičeno zdi, da nekateri pač zaradi zvez in poznanstev lahko počnejo, kar hočejo.
Tudi deset božjih zapovedi smo si prilagodili sodobnim normam in vedno bolj spremenjenim vrednotam: »Dva mulčka sta se pogovarjala, kakšne grehe bosta povedala pri spovedi. Pa reče prvi drugemu, da preklinjanje sploh ni več greh. Da je tako rekla babica. Ker če bi bil, bi šla ona živa v pekel, ker tako preklinja.«
O peti zapovedi ”ne ubijaj”, kar smo začeli govoriti o evtanaziji, sploh ni več vredno izgubljati besed. Ob omembi šeste ”ne nečistuj”, se lahko le nasmehnemo, sploh če se spomnimo, da je to – po vstopu Tine v premierjeve sobane – postala priljubljena in cenjena dejavnost. Naslednja ”ne kradi”, je odvisna od voljnega sodnika in dobrega odvetnika. Zadnja ”ne želi svojega bližnjega blaga” pa bi, vsaj pri nas, padla na izpitu že takoj po letu 1945, ko so nacionalizirali vse, kar se je oblasti zdelo kaj vrednega.
Dogaja se marsikaj. Če bi bili le za ščepec bolj pozorni in bi še pravočasno zložili ”lego kocke”, bi spoznali, da okoli nas ni nič (več) tako, kot smo dolgo časa verjeli.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
