KOLUMNA: Navade
Ljudje se niti ne zavedamo, kako močan vpliv imajo na nas nekatere navade.
Meni se, denimo, sem in tja še zmeraj dogaja, da imam ob sobotah zvečer slabo vest, ker nisem ”predrgnila” hiše tako, kot sem bila nekoč navajena. Kar vidim se, kako bi se mi nos povesil do tal, če bi mi zdravnik prepovedal začeti dan z najljubšim kapučinom.
V takšne skrajnosti ne grem, da bi odhajala na dopust z blazino, na kateri spim doma. Mnogi to počnejo. In če tam, kjer so, ne najdejo restavracije, v kateri bi lahko za kosilo naročili njim tako ljubo govejo župco, so zelo razočarani.
Je pa res, da se v trgovinah, kjer nisem ”domača”, ne počutim dobro. Škoda mi je časa, ki ga potrošim, ker tisto, po kar sem prišla, predolgo iščem.
Vsak večer, preden zaspim, berem. Če nimam pri roki nobene knjige, sem tečna.
Še pred par leti sem ob pisanju zmeraj poslušala glasbo. Potem se je začelo dogajati, da je celo Smetanova Vltava motila mojo koncentracijo. Prav pogrešam jo!
Cirilini starši imajo vikend nekje v Istri. Obalo, polno skal, so čez zimo preuredili (mislila je, da ne vidi prav, ko je to videla!), ”izginil” je tudi njen najljubši kotiček za neko ogromno skalo … Drobno kamenje, čistoča, odstranjeni bodeči grmi – ni ji bilo prav. Pogrešala je nekdanjo ”divjino”, četudi se je zmeraj nad njo pritoževala.
Pia, ki med počitnicami kelnari v nekem lokalu, pravi, da že po nekaj tednih točno ve, ob kateri uri bo prišel kdo od stalnih gostov. In kam se bo usedel. In koliko časa bo porabil za pivo ali kavo.
Zdenka, ki se vsako jutro vozi na delo v Škofjo Loko, razlaga, kateri šofer jo bo prehiteval in kdo od njih bo sekal nevarne ovinke.
V vsaki vaškim štacunci, pošti in banki brez ciganke vedo, kdo bo pritekel zadnjo minuto.
Knjižničarke imajo v nulo ”prebrane” stalne obiskovalce. Tudi meni se dogaja, da ob določeni uri, ko grem peš, srečam točno določene sprehajalce.
Eni imajo navado, da za vsako figo preklinjajo, drugi so tiho, tretji ostanejo nekje v ozadju, četrti se za noben denar ne bi izpostavili.
Navada je res kot železna srajca, z njo nas ”presenečajo” že čisto majhni otroci, kaj šele tisti- iz tretjega življenjskega obdobja.
Navade iz realnega življenja včasih ”prenesemo” tudi na družabna omrežja, recimo na FB.
Tistim, ki trdijo, da smo v virtualnem svetu drugačni kot v realnem življenju, nekako ne verjamem. Si pa mislim, da smo morda na ”štiri oči” malo bolj zadržani, to pa je tudi vse.
Navade so v nas zelo zakoreninjene, težko se jih znebimo, težko zamenjamo.
Če smo prepričani, da je ”črno- belo”, z lučjo ob belem dnevu ne bomo našli tistega, ki nas bo prepričal, da to ne drži.
Neštetokrat se dogaja, da se prav na račun svojih zacementiranih navad pošteno opečemo, pa nič ne pomaga!
Marjan je bil znan poslovnež. Zaradi mame, ki ga je imela do svoje smrti (in še čez) pod komando, se je bolj pozno poročil. Niti pomislil ni, da se bo zaradi smešne navade, ki mu jo je vtepla v glavo, razdrl zakon. Prepričala ga je, da si mora vsak večer, preden bo zlezel v posteljo, natakniti nogavice. Da se revež ne bo prehladil. Takrat, ko se je to dogajalo, so bile v modi ”teniške”: bele in z modro-rdečo črto. Mladi in strastni ženi je šla navada močno na živce, sploh ker jih je imel na sebi tudi med ljubljenjem. Prepiri, ki so se vneli, niso bili lepi. Po dobrem letu sta se razšla. Marjan se je lažje poslovil od žene, kot da bi se rešil svoje (raz)navade.
Za konec pa še luštna zgodbica prijatelja Ota: “Moja udeležba na vsakoletnem usposabljanju – orožnih vajah se je odvijala vsako leto po istem scenariju. Že ko sem se vozil na strelišče, sem prijateljem opisal, kako bodo orožne vaje potekale. Vedel sem, kdo bo prvi prižgal cigareto policijskemu inšpektorju, ko bo ta potegnil iz žepa “pakelc”. Kateri stokrat povedan vic bo stresel iz rokava Tone in kateri trije se bodo skoraj zadušili od smeha, čeprav ga slišijo na vsakih orožnih vajah. Vedel sem, kateri štirje se ga bodo prvi napili. Kateri, že stokrat povedan vic bo povedal inšpektor in kateri se bodo uslužno smejali. Kdo bo delal zapisnik in kdo se bo prostovoljno javil na stražo ter kako bo Janko cel dan držal na rami “šarca”. Do cilja smo na račun naših debat še marsikakšno rekli. Bilo je kot po navadi!
Potem pa, ko so se res začele dogajati stvari, ki smo jih napovedali, je nastal hudič, saj smo komaj zadrževali smeh. Drug drugega nismo smeli pogledati, saj bi takoj prhnili v smeh. Nazadnje je bilo najbolj čudno videti prav naše obnašanje!”
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
