KOLUMNA: Ljudje brez vesti
Na portalu 24 ur med drugim berem: «V torek smo poročali o desetmesečni Aishi Nur Kolupčić in osemmesečnem Luki Smajiću. Oba sta se rodila s hudo srčno napako, oba so zdravili v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru – dokler na Centru za bolnike s prirojenimi srčnimi napakami ni zmanjkalo otroških kirurgov. Zato so oba napotili na operacijo v tujino, v Izrael. Tam sta poleti, v razmaku dveh dni, oba umrla. Njuni starši pravijo, da bi bila zgodba obeh, če se na otroški srčni kirurgiji na UKC Ljubljana ne bi zapletalo na vsakem koraku, popolnoma drugačna.
Prvi zapleti so se začeli, ko sta otroka potrebovala operacijo. Več operacij, pravzaprav. Prvo sta pri obeh dojenčkih izvedla kardiokirurga Miha Weiss in Roman Gebauer. A ko sta otroka potrebovala nadaljnje operacije, je iz UKC Ljubljana najprej odšel Gebauer, kmalu za njim še Weiss. Vladala je zmeda, zdravniki se niso mogli dogovoriti, kdo bo operiral. Prerekali in pregovarjali so se tudi pred starši. Poleg neprimerne komunikacije starši pravijo, da so zdravstvene delavce velikokrat sami opozarjali, da je z njihovim dojenčkom nekaj narobe. Med drugim pogosto niso izvajali osnovne nege, kot je menjava plenic, naštevajo. O najtežji izkušnji njihovega življenja so, pravijo, spregovorili samo zato, da se nikoli več ne bi ponovila.«
Odlomek, ki je v srce segajoč in že samo zaradi predstav, kaj se je na tem otroškem oddelku, kjer ležijo najbolj ranljivi, v resnici dogajalo, človeka zmrazi. Prepričana sem, da je takratni minister – da o zdajšnjem ne govorim – vedel, kaj se dogaja. Zakaj se ni nič ukrepalo?
So se odgovorni izven bolnišnice obračali stran od težav zato, ker so bili nemočni ali zato, ker jim je bilo vseeno?
Ali v tej nadvse žalostni zgodbi, ki pa ni edina, sploh kdo čuti kaj samo-odgovornosti? Ali je imel kdo od vpletenih po smrti teh dve otrok vsaj kakšno noč nočne more?
Včeraj je premier posnel aboten filmček z Ano in tremi zvezdicami. Nisem pa zasledila, da bi staršem izrazil vsaj sožalje ali se kako drugače posul s pepelom.
V Italiji
Sergij je na Twiterju objavil tole: «Italijan, oče štiri otrok, neutruden delavec v družinskem podjetju obsojen na dolgoletno zaporno kazen, ker je streljal na enega (bili so ilegalni migranti), ki so ponoči vdrli v njegovo hišo. Mattarella zavrnil pomilostitev. Žena in otroci stojijo pred zaporom.«
Kaj bi vi storili na njegovem mestu? Bi se branili ali pa bi vlomilce ”prijazno” povabili, naj komu od bližnjih storijo kaj hudega? Da se ne bi zamerili oblasti?
Osebna odgovornost je temelj zrele in funkcionalne družbe.
Hočemo ali ne, ta temelj je dejstvo! Vsak posameznik mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja in njihove posledice! Že če se mi zasmodi kosilo, ne morem kriviti sosede, odgovornost za smrad v kuhinji in uničeno posodo, prevzamem sama.
Kaj pomeni “biti odgovoren”?
Biti odgovoren pomeni, da sprejmemo posledice svojih dejanj, ne glede na to, ali so dobre ali slabe. To vključuje zmožnost priznati napake in se iz njih učiti.
Pomeni tudi, da razumemo svojo vlogo v družbi in spoštujemo pravila in norme, ki jo oblikujejo. Zavedam se, da je v prostoru, kjer živimo, včasih težko določiti, kje se začne in konča odgovornost posameznika. Kadar celo politiki ali poslovneži ne prevzamejo odgovornosti za svoja dejanja, lahko to ustvari občutek, da odgovornost ni pomembna ali potrebna. V slovenski družbi se pogosto soočamo z iskanjem drugih krivcev za težave, namesto da bi tisti, ki so zanje odgovorni, sami prevzeli odgovornost.
Posredna odgovornost
Posredna odgovornost se, po mojem skromnem, nestrokovnem mnenju, nanaša na odgovornost za dejanja drugih, čeprav nadrejeni morda neposredno ni sodeloval pri spornih dejanjih. Na primer, vodja oddelka je lahko posredno odgovoren za napake svoje ekipe, tudi če je napako storil nekdo drug. Enako velja za predsednika države.
Sprejemanje posredne odgovornosti pomeni, da razumemo, da so naše vloge in dejanja v družbi medsebojno povezane in lahko vplivajo na druge, tudi če nismo neposredno vpleteni.
Zakaj je vedno manj osebne- posredne in neposredne odgovornosti? Ali premalo spodbujamo kritično razmišljanje, samozavedanje in razumevanje posledic naših dejanj? Premalo poudarjamo vrednote, kot so odgovornost, poštenost in integriteta?
Ali človeka, ki bi se moral vsaj opravičiti, če že ne sprejeti odgovornost, lahko peče vest?
Kakor kdaj. ”Slaba vest” je notranji občutek krivde ali obžalovanja, ki ga lahko človek čuti zaradi dejanj, ki jih je storil ali ni storil. Rečeno po domače: to je zelo intimen, zelo čustven odziv, ki je posledica naše samopodobe, vrednot in moralnih prepričanj.
Žal obstajajo ljudje, ki iz različnih razlogov ne bodo nikoli priznali krivde. Takšnih primerov iz ne tako oddaljene preteklosti imamo precej.
Je v naši državi danes tako, kot je, tudi zato, ker je na odgovornih položajih preveč ljudi, ki nimajo vesti? Ali pa takšnih, ki z lahkoto izustijo: «Če nimate za kruh, pa jejte potico!«
Če ste vsaj mičkeno samoodgovorni, boste odgovore hitro našli tudi sami.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
