SLEDI KORAKOV: BRANKO POTOČAN O RDEČIH REVIRJIH

Branko Potočan je otroštvo preživljal v Hrastniku, v rudarski družini. V tistih časih je bil Hrastnik rudarsko in industrijsko mesto. Medtem, ko je že pred leti rudarstvo umrlo, si dobršen del občanov Hrastnika kruh služi v steklarni in kemični tovarni. Sam Hrastnik pa je v zadnjih letih dobil novo, sodobnejšo podobo. Naš tokratni sogovornik je v oddaji povedal nekaj vtisov iz svojega otroštva, o prehrani rudarskih družin in otroških igrah. “Takrat je bilo kar v navadi, da smo imele skorajda vse družine njive in vrtove, da smo lahko vzredili nekaj kokoši, zajce in tudi kakšnega prašiča,” se spominja svoje mladosti, ki so jo otroci preživeli na prostem, v naravi. “Bolj kot ne smo bili Tarzani. Nabirali smo srobot, ki smo ga navezovali na drevesa, da smo ga imeli za “hojsanje” oziroma tarzanske dogodivščine,” nam pove in zaupa, da so posušenega uporabljali tudi za svojo prvo cigareto. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da je bilo tovrstno kajenje precej pekoče. O računalnikih s(m)o takrat le še sanjali. Povedal je tudi marsikaj zanimivega o letu, ki ga je preživel kot rudar. “Ko se v jami minira, se tako strese in usuje, da se ti res zdi, da se ti je pokazal navihani jamski škrat Perkmandeljc,” pove in doda, da je knape delo pod jamo precej zaznamovalo: “To je samo moška družba, direktna, “na horuk”, “hajerska”, a iskrena, domača, kjer nihče ni “prišparan”, ne mlad ne star.” Že takrat pa se je aktivno ukvarjal s plesom, bil je plesalec standardnih plesov in član folklorne skupine. Kot mladinec je ustanovil breakdance skupino Gumiflex, s katero je poleg priložnostnih nastopov ustvaril tudi dve gledališki predstavi. Več let je bil tudi član in vodja hrastniške folklorne skupine in bil hkrati tudi član folklorne skupine France Marolt v Ljubljani. Po srednji šoli se je vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani in hkrati začel profesionalno plesno kariero. Več o njegovi karieri, boste lahko prisluhnili v oddaji, katere osrednji del je bil pogovor okrog mednarodnega festivala scenskih umetnosti Rdeči revirji. Predstavil je tudi osrednje dogajanje festivala, ki se bo odvijalo v treh zasavskih občinah med 24. in 27. junijem. Kot umetniški direktor vodi omenjeni festival že skoraj dve desetletji. Slišali boste tudi, zakaj so temu festivalu dali ime Rdeči revirji. V zadnjem delu oddaje je Potočan spregovoril tudi o dobrem letu epidemije, ki tudi kulturi in umetnikom ni bilo naklonjeno. Dejstvo je, da smo ljudje pogosto v zaprtih družbah ali kje za gostilniškim pultom jezni, kritični, ko pa se je treba odpraviti na volitve, nas ni nikjer. Po drugi strani pa je bilo v zadnjem letu kar nekaj “bonbončkov” v obliki dodatkov, bonov… “Ki so šli iz našega žepa in jih bomo še dolgo odplačevali. Že kmalu. Saj se da izvedeti, koliko smo se zadolžili, ob vedenju, da smo bili že tako in tako prezadolženi. To niso darila iz bruseljskega koša dedka Mraza. Socialna bomba se bo še pokazala,” nam pove za konec. Več pa v oddaji in vabljeni na Festival Rdeči Revirji v Zasavje. Oddaja je bila posneta v prostorih Mladinskega centra Hrastnik.

DELITE