Dober namen

Pet pred peto

Soseda Mica se je odločila, da bo organizirala kuharski tečaj. Ugotovila je namreč, da ji je začelo zmanjkovati časa, kajti nenehno smo ji visele na vratih in jo spraševale zdaj to, zdaj ono.

»Pridite točno!« nam je še zabičala po telefonu.

Komaj smo se zdrenjale v njeno kuhinjo, kajti miza in stoli so bili polni pladnjev, različnih posod, sadja, zelenjave ter drugega, kar mora imeti pri roki vsaka prava kuharica, zlasti še, če hoče med kuhanjem nekaj znanja vtepsti v neuke glave.

Manja je spet zamujala, kar sploh ni bilo čudno, saj zmeraj lovi zadnje minute. Prisopihala je ravno v trenutku, ko je Mica razlagala, kaj vse potrebujemo, da naredimo odlično paradižnikovo mezgo za lazanjo.
»Ali lahko malo skrajšaš?« jo je na sredi prekinila Manja in gledala na uro.

Mica je zardela in videlo se ji je, da je štela do deset, preden je odprla usta: »Kadar kuhamo, si moramo vzeti čas. Drugače se nam jed ali prismodi ali pa je brez okusa, ker ne kuhamo s srcem!«

»Prav, prav, prav! A vseeno se mi zdi, da obstaja kakšen način, ko bi se dalo vse skupaj pospešiti?« je vztrajala Manja.

Tudi nas je to zanimalo, a si nismo upale ziniti.

Končno smo s skupnimi močmi spackale lazanjo z zelenjavo in jo še vročo, kadečo se in dišečo želele pokusiti. Sline so se nam kar same nabirale v ustih, saj smo med tednom zmeraj kuhale bolj na hitro.

Manja je sedla na kavč in si krožnik položila na kolena.

»Vroče je še!« je vzkliknila.

»Moraš si vzeti čas in jesti počasi!« jo je pokroviteljsko opomnila Mica in prisegla bi, da se je v njenem glasu čutilo rahlo zbadanje.

Žal Manja ni bila vajena počasnega življenja, kaj šele, da bi si za hrano vzela več kot pet minut.

Med vsakim grižljajem je pihala in stokala ter si s požirki vode hladila usta. Končno ji je uspelo, da je lazanjo zmetala vase, vso, do zadnjega grižljaja.

Potem si je obrisala usta, si popravila šminko, poravnala krilo, poljubila Mico na lice in odbrzela. »Punce, napišite mi recept in ga oddajte mojemu soprogu!« je na pragu še zažgolela in izginila.

Lagala bi, če bi trdila, da je, potem ko smo bile same, nismo začele obirati.

»Da si niti za prehranjevanje ne vzamemo časa, je res žalostno,« smo ugotavljale.
»Moj sin zajtrkuje pri računalniku,« se je pritoževala Irenca.

Izvedele smo, da večina mož že leta nosi hrano pred televizijo.

V bistvu počnejo enako kot njihovi očetje, le da so oni med kosilom brali časopise.

Tinci ni všeč, ker njeni otroci okušajo hrano že med kuhanjem, ko pa je jed na mizi, nihče ni več lačen.

»Zjutraj radi poležavamo, zato si kar med potjo do službe ali šole tlačimo sendviče v usta,« je razlagala Cvetka.

»Koliko vas je, ki ne zajtrkujete?« je bila stroga soseda Mica.

Nismo se ji drznile lagati v obraz, raje smo ponižno sklonile glave in bile tiho.

Kaj pa ona ve, ker ima 35 ur časa na dan, da so časi taki – hiteči?

Zlahka se zgodi, da se ves dan, razen kave, nič drugega ne znajde v želodcu.

Kje so tisti časi, ko se je dal na okence napis zaradi malice zaprto in je bilo mogoče oditi v menzo? V miru spiti kavo, pokaditi cigareto?

»Zakaj sem sploh organizirala kuharski tečaj?« se je razjezila Mica, ko je videla, da se nam tako in tako preveč mudi, da bi ostale še na sladici.

»Lazanjo bom naredila v nedeljo, obljubim,« se ji je dobrikala Tinca.

»Mar takrat ne hodite na kosilo k tašči?« se je vmešala Irenca, ki je imela natančen nadzor nad vsem, kar se je v ulici dogajalo.

Počasi smo vstale in se odpravile proti domu. Vsaki od nas je Mica za popotnico zavila velik kos lazanje: »Da bodo imeli še domači kaj od tega, če ste že zapravljale čas!«

Naslednje jutro me je Najdražji presenetil, da gre na službeno potovanje in ga ves teden ne bo, sin me je objel in poljubil na lice, rekoč, da bo na obisku pri dekletu, hčerka ni imela časa niti pozajtrkovati, pes Polde pa ima že štirinajst dni shujševalno.

Kaj mi je ostalo drugega, stisnila sem zobe in se, ko je napočil čas kosila, sama usedla za mizo.

Življenje je res krivično: še takrat, ko ima človek dober namen, se kaj sfiži.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052.

DELITE