Pohvala
Pet pred peto
Čeprav nisem pristaš razmišljanja, kako lepo je bilo včasih, pa moje sive celice v luknjastem spominu še zmeraj najdejo marsikateri dokaz, da je bilo včasih res morda kaj drugače. Ne spomnim se, da bi nas hvalili, prej so nas grajali.
»Dobro si naredila, ampak sem prepričan, da se lahko še malo potrudiš!« je pohvala, ki je še danes ne morem slišati.
Smo pa zato občudovali lumpe, ki so počeli stvari, ki se jih pridni fantki in punčke nismo upali. Spominjam se enega med njimi: s kakšnim užitkom je navezoval ogledalca na copate, da je lahko na dekliških straniščih, pod vrati, opazoval, kaj smo dekleta počela, medtem ko smo šla na malo ali veliko potrebo.
Junaki so tudi spotikali, prav nič nežno suvali pod rebra, odmikali stole in počeli še marsikaj, zaradi česar smo vrstniki prihajali domov z modricami. Spomladi, ko so ozelenele vrbe, so uživali, ko so ujeli kakšno žrtev in ji s šibo pustili vidne sledi na hrbtu ali na stegnih. Na obletnicah valete so na piedestalu oni in ne mi, ki smo bili pridni.
V srednji šoli je bilo drugače. Bali smo se razrednika, ravnatelja, bali smo se kazni, prepovedi izhodov iz internata. Da bi nas kdaj pohvalili? Biti priden in ubogljiv je bilo samoumevno.
Človek se počasi utrdi, zlasti če živi v okolju, kjer se s pohvalo izdatno skopari. Bognedaj, da ji je na koncu dodana beseda – ampak! Če jo vseeno kdaj slišiš, jo vzameš z rezervo. Manj boli, ko se izkaže, da ni prišla od srca.
Soseda Mica mi je že večkrat zabičala: »Tistim, ki te hvalijo, ne smeš verjeti.« Potem mi je na dolgo in široko razlagala štorijo z Nacetom, ki jo hvali le tedaj, kadar ima kaj za bregom. Kar z drugimi besedami pomeni, da se ji dobrika, kadar želi preživeti večer s kvartopirskimi prijatelji.
Tudi Dragica ima zelo slabe izkušnje: »Če me pohvali šef, vem, da mi bo že naslednji dan naložil še več dela.« Je tik pred penzijo in si zato upa marsikaj reči na glas.
Po dveh pivih se tudi Nacetu odveže jezik: »Vse ženske ste enake! Moške hvalite le, kadar vam zmanjka denarja.«
Poznamo več vrst pohval. Med njimi so tudi preračunljive in neiskrene pohvale. Za lase privlečene pohvale, s katerimi dosežemo mir v hiši. Pohvale, ki jih uporabljajo menedžerji v želji, da spodbudijo podrejene, da več in bolje delajo. Pohvala političnemu nasprotniku, preden mu zarijemo nož v hrbet.
Trenutno bolj kot hvalimo – všečkamo.
Najplodnejši čas za pohvale je obdobje, ko smo sveže zaljubljeni. Je to fant, dekle, nova služba, novo okolje, kamor smo se preselili, politična stranka, ki nam bo omogočila hiter zaslužek? Ni pomembno.
Medmrežje je polno nasvetov, kdaj, kako, zakaj in koga pohvaliti. Ko smo zaljubljeni, nas pohvala dvigne nad oblake in tam plavamo in uživamo ob vsaki besedi posebej, ki jo zanese na naša ušesa. Samohvala pa nam, po drugi strani, pomeni tudi obrambni zid.
Kolikokrat dobite na vprašanje, kako si kaj, odgovor zelo dobro, super, bolje ne bi moglo biti. Pa ste ob takšni samohvali tiho, kajne, četudi veste, da je odgovor sprt z resnico.
Živimo v času, ko lažje najdemo iglo v kopici sena kot iskreno pohvalo. Na vsakem koraku se spotikamo ob nečloveški trud, ki uspehe drugih krči na minimum. Če to ni dovolj, jih, za nameček, pomendra s peto, da od njih ja nič ne ostane.
Ko ne gre drugače, sotrudniki družno popljuvajo tistega, ki dosega uspehe. Ali začnejo o njem celo širiti laži, da v ljudeh vzbudijo dvome. Ga ni, ki bi si lahko umil blato, ki mu ga vržejo v obraz!
Načinov, kako spraviti uspešnega posameznika na kolena, je nič koliko. Tukaj, pod Alpami, v najlepši deželi pod soncem, smo na tem področju že večkrat zapored doktorirali. Globoko v mojem srcu tli upanje, da pa niso vsi kot Mica in Nace.
Menda se pohvale, če je umestna, če prihaja od srca, zlepa ne preobjemo. Nasprotno: razveselimo se je, saj nam da krila! Lahko pa naredimo veliko škode, če jo trosimo okoli sebe, ko ne bi bilo treba.
Pred leti, ko smo bili na morju, sta se pred sosednjim šotorom vsako jutro stepla dva mulca. Po navadi je bil tisti s črnimi kodri močnejši in oče ga je vsakič dobrohotno potrepljal po ramenih, češ, to si pa dobro naredil.
Ko je (nikoli ne bom pozabila) skupina sedemnajstletnikov zvezala kakšnih deset mačk med seboj, da so nemočno cvilile in se poskušale brezglavo rešiti vrvi, sta se dva odrasla, ki sta prizor opazovala, tolkla po kolenih in se na ves glas smejala. Pohvale na račun mladeži pa so kar deževale.
Ko je v neki čisto vsakdanji zgodbi fant z najlepšimi učki v nekem mestu pustil dekle, ki je bilo noseče, ga je oče pohvalil, da je pravi moški, kajti kje pa piše, da bi moral prav njegov sin pobrati vsako naivno dekle, ki pride mimo.
David Robertson, ki je zaradi velikega bančnega ropa dobil 30 let zapora, je izjavil, da se ima za dolgoletno ječo zahvaliti mami, ker ga je ob prvih tatvinah v otroštvu pohvalila, namesto da bi ga pošteno dala čez koleno.
Pohvalo, žal, največkrat omenjamo v povezavi z otroki. Morda zato, ker po tem, ko odrastemo, pričakujemo še kaj več kot le priden si bil?
Nagrade. Čast. Slavo. Ker se od pohval pač ne da živeti?
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
