Isto sranje, drugo pakiranje …
Pred dnevi sem se v čakalnici, pri zdravniku, pogovarjala s fantom, ki je pred davnimi leti prišel v Slovenijo s trebuhom za kruhom. Na račun Slovencev, ki ne znajo več zamenjati niti žarnice, zasluži dovolj, da zelo dobro živi. Kličejo ga za vsa drobna, tudi povsem nezahtevna dela: od košnje trave, barvanja ograj do polaganja opažev na drvarnici. Niso mu tuja mizarska dela, pleskanje, celo kuhanja za večjo skupino ljudi se loti.
Pozimi, ko je dela malo manj, pa kot profesor naravoslovnih predmetov inštruira matematiko in fiziko. Slovenijo ima zelo rad tudi zato, ker je zanj prava zlata jama. V naše kraje je zvabil veliko sokrajanov in prijateljev. Delajo v gradbeništvu, v mesnicah, pri čistilnih servisih, v gostinstvu. Nedavno so štirje s privarčevanim denarjem odprli picerijo, ki obratuje malodane štiriindvajset ur na dan. Ne gre jim slabo, ker se ne pritožujejo in ne jamrajo. So pač garači. Dobro vedo, da bodo le s prijaznostjo privabili goste. Več gostov pa pomeni več denarja za hišico, ki že raste tam doli nekje.
Le ženske imajo, po njegovem, preveč pravic. »Niti pomisliti ne smem, da bi se s kakšno poročil! Če bi kaj zaškripalo, bi si premoženje delila in sadovi mojih žuljev bi šli v maloro,« je še dodal v lepi gorenjščini, preden je izginil za belimi vrati, ki so vodila v ordinacijo.
Kakšen takšen pogovor na štiri oči s človekom, ki prihaja iz drugega kulturnega okolja, dobro dene. Če ne drugega, vidiš stvari okoli sebe z drugačnimi očmi.
Nekoč sem brala, da so znanstveniki z univerze Oxford dokazali, da so ženske z velikimi zadnjicami bolj pametne in zdrave, bolj inteligentne in hkrati bolj odporne proti kroničnim boleznim. Med rahlim muzanjem sem nehote pomislila na tega neznanca in prav zanimalo me je, kaj bi pokomentiral. Si pa tudi jaz težko predstavljam, da bi se sodobna nosečnica izpod Triglava, podobno kot nekoč novozelandska ministrica za ženske Julie Anne Genter, odpeljala rodit v porodnišnico sama – in to kar na kolesu.
Moja velika napaka je, da si marsikaj, kar spada v rubriko »saj ni res, pa je, kdaj pa kdaj zabeležim. Morda zato, ker me takšne stvari še s časovnim zamikom spravljajo v smeh? Morda pa tudi zato, ker se na neumnostih, ki jih počnemo, lahko marsičesa naučimo?
Skoraj petindvajset let je že minilo, odkar je neki politik zapisal, da so levičarji lepi in pametni na pogled, desničarji pa grdi in neumni. Zmeraj, ko ga srečam, razmišljam, ali je imel prav ali se je zmotil.
Se še kdo spomni dogodka iz Bovca? Skoraj bi dala roko v ogenj, da nihče. Osemindvajsetim kubanskim plesalcem, ki so nastopili na bovškem trgu, so policisti zaradi pozabljenih dokumentov v hotelu naložili skupno 14 tisoč evrov kazni. Nenavadna zgodba, ki je povedala svoje tudi na račun slovenske gostoljubnosti, se je na srečo srečno končala.
Velika porota v ameriški zvezni državi Pensilvanija je pred dobrimi tremi leti razkrila seznam s 301 duhovnikom iz šestih škofij v tej ameriški zvezni državi, ki naj bi zlorabili več kot tisoč otrok, Katoliška cerkev pa je zločine nad otroki desetletja sistematično prikrivala. Če Bog v resnici obstaja, to še zmeraj trdim, upam, da se bodo vsi, brez izjeme, cvrli v peklu.
45-letnega navijača, ki je med pretepom udaril policijskega konja, je sodnik leta 2013 obsodil na leto dni zapora.
Pred dnevi je umrla Anica. Stara je bila 97 let. Bila je pokončna, odločna in vztrajna ženska. Po drugi svetovni vojni, potem ko je njen mož neznano kje izginil ob vračanju ujetnikov s Koroškega, je sama vzgojila pet otrok. Danes so sicer že skoraj vsi upokojeni, a so, kljub temu da so bili med študijem pogosto lačni, dosegli najvišjo izobrazbo. Anica mi je pripovedovala, da nikoli v življenju ni vrgla stran niti koščka kruha. Kruh ji je namreč pomenil blagostanje, ki je večkrat zaobšlo njen skromni dom. Boli me srce ob misli nanjo. Generacije, ki so še kako občutile, kaj je to lakota, počasi odhajajo. Druga za drugo.
S svojo lepo in zelo enakomerno pisavo (imela je komaj štiri razrede OŠ) je Anica zapisovala spomine. Od tega, kdaj je na vasi kam treščilo, do tega, koliko je bilo gasilskih veselic. Kdo je prvi kupil električni štedilnik. Kdo ni lepo ravnal z živalmi. Koga so miličniki zaprli, ker je javno razglašal, da so volitve farsa.
Hvaležna sem, da sem zvezek lahko dobila v branje. In hvaležna sem, da mi je v teh norih časih, ko se kot žabe kuhamo v vreli vodi, dano, da vsaj sem in tja dobim na vpogled nekaj zdrave kmečke pameti, ki nas je, sicer že davno tega, zapustila.
Minevajo tri leta, odkar je razvpiti zdravilec, ki je med drugim zdravil tudi pokojnega Janeza Drnovška, končno sedel na zatožno klop. Da je omenjeni navaden šarlatan, so, žal, ugotovili številni težko bolni posamezniki. Zato so morali plačati visoko ceno. Dokončno ga je razkrila naravnost neverjetna zgodba s tragičnim koncem. Neka bolnica iz Ajdovščine se je, potem ko ji uradna medicina zaradi napredovalega raka ni mogla več pomagati, zatekla k njemu. Ta ji je obljubljal čudežno ozdravitev, za zadnje upanje pa mu je plačala 22.000 evrov. Navadne čajčke in zeliščne mešanice ji je prodajal za masten denar, do zadnjega pa se je hvalil, da je pomagal tudi Jelcinu, Berlusconiju, Castru, 17 vatikanskim kardinalom, šejkom in svetovno znanim športnikom.
Žalostno, a resnično, ljudje vsem sortam šarlatanom verjamejo tudi v 21. stoletju. Včasih celo bolj kot uradni medicini, kar je sploh tragično. Raje hujšajo, uživajo konopljo, pijejo petrolej, odklanjajo meso, dovolijo, da polagajo roke nanje. Že tako in tako shujšano in izčrpano telo še dodatno klistirajo, uporabljajo bioresonanco, vitamin B17, sodo bikarbono, vitamin C in še in še bi lahko naštevali.
Nekaterim še ob zadnji uri ni žal denarja, ki so ga pustili pokvarjencem, ki so izkoriščali stisko bolnih ljudi.
A zgodovina se nenehno ponavlja. Čedalje bolj dobičkonosna niša postaja covid. Na račun človeške neumnosti in prepričanja, da uradni medicini ni verjeti, si šarlatani pošteno manejo roke.
Kaj hočem reči? Samo to, da stari časopisi niso le za podkurit.
Ljudje smo nepoboljšljivi. »Isto sranje, drugo pakovanje« pa se ponavlja kot zlajnana pesem.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
