Je vsega kriva permisivna vzgoja?
Na začetku, pred 25 leti, nas je bilo šest. Bila sem edina ženska med njimi. Prvič smo se zbrali v soboto, 25. avgusta 1996. To so bili časi, ko sem bila še tiha, zelo sramežljiva. Sploh če so bile okoli mene same »avtoritete«. Fantje, ki že takrat niso bili več rosno mladi, so mi pomagali, ko sem se spopadala z zadrego. Sledila so prečudovita leta, ko smo enkrat mesečno poklepetali, polemizirali o tem in onem, se največkrat tudi na nož sprli. A tisti trenutek, ko sem sedla v avto, sem jih že pogrešala. Debate so nas držale pokonci, nam dajale energijo, ki se v tretjem življenjskem obdobju rada porazgubi, pa še vemo ne, kdaj in kako.
Covid, ta prekleta kuga 21. stoletja, je močno zdesetkala naše vrste. Ostali smo le še trije »macesni«, ki jim ne viharji, kaj šele kakšne druge neprilike, ne pridejo do živega.
»Po današnjih normah bi se morali sovražiti!« je med smehom duhovičil Jože, ko sta me s Petrom povabila na kavo v Mantovo (Vrhnika). Zanimivo je, da sta oba zaprisežena levičarja, jaz desničarka. Po nenapisanih pravilih, ki že trideset let na petdeset podlage vladajo v naših krajih, bi si lahko kvečjemu pisali sovražna sporočila ali nespametne tvite. Včasih mi v šali podrobita: »Pa ti veš, da sva se iz ZK izpisala samo zato, ker se drugače s teboj ne bi smela ne družiti ne pogovarjati.« Kakšna cinika!
Čeprav na svoj desni račun slišim veliko pikrih, me nista še nikoli imela za »drugorazredno«. V vroči debati mi raje »vrneta« in mi na spodoben način podrobita marsikaj, kar se napačnega počne tudi na »moji« strani.
Minulo soboto smo se pogovarjali o vrednotah. O permisivni vzgoji, raku sodobnega sveta. Zavedamo se, da smo zanjo krivi mi, odrasli. Ko smo želeli dati otrokom vse, česar sami nismo imeli, smo krepko brcnili v temo. Pozabili smo, da tisto, kar je šenkano, še nikoli ni bilo kaj prida vredno. Mulec, ki sede v podarjen avto, drugače pritiska na gas, kot če sede v lastnega, prisluženega v »potu svojega obraza«.
Dotaknili smo se odsotnosti temeljnih človeških vrednot. Vseprisotnosti anarhizma v obliki sovraštva, izključevanja, nespoštovanja bližnjega, skrbijo tudi njiju. Ni se nam zdelo prav, da mečemo v isti koš tistega, ki napada, in onega, ki se brani. Strinjali smo se, da je družba zašla v resno krizo. Ne le pri nas, tudi v svetu. Kamor koli nam seže oko, povsod se ljudje delijo na »naše« in »vaše«.
Številne generacije bi rade reševale svet. A s kavča – ne v resnici. Ker v resnici je treba prej ali slej preiti h konkretnim dejanjem, kar prinaša tudi žulje, odpovedovanja, žrtvovanja. Čemu pa bi se, denimo, odpovedali tisti, ki hrepenijo po »zdravi Zemlji«? Mobilnemu telefonu? Modnim cunjam? Avtomobilu? Bi, za začetek, pospravili kramo pod lastno posteljo, okoli hiše? Malo morgen.
Skrajni egoizem je dobil krila predvsem v zadnjem letu. Koliko je staršev in starih staršev, ki se ne bi cepili niti zaradi lastnih otrok in vnukov? Preveč! Dol jim visi za bližnje. Jaz, samo jaz, jaz, jaz, odmeva od Triglava pa do Pirana. Ko so vprašali Tadeja Goloba, zakaj se je cepil, je odgovoril z vprašanjem: »Zakaj se pa umivam?«
Primož Štendler je zapisal: »Se z ženo pogovarjava, kako težko življenje so imeli naši stari starši. Stara mama je preživela Auschwitz, mama, tete in strici so bili ukradeni otroci. Ko so se leta 1946 vrnili v Slovenijo, niso znali slovensko, bili so brez očeta. Danes mamice jokajo zaradi nošenja mask …«
Z Jožetom ugotavljava, da se zgodovina kar naprej ponavlja. Nekako v stilu, kot je zapisal dr. Simon Rečnik: »Pred 400 let so Galileja preganjali zanikovalci znanosti. Neverjetno, da zdaj, v moderni dobi, antivaksersko gibanje tako brezbrižno in škodljivo zanika dognanja znanosti!«
Na koncu, ko se naši argumenti za in proti že dodobra nakrešejo, ugotovimo, da večino težav, ki jih imamo z zanikovalci covida, izvirajo iz permisivne vzgoje. In egoizma, ki ga ti postavljajo na prvo mesto.
Marija Deželak je v Oni objavila zanimivo razmišljanje o nekem praznovanju. »Za mizo so sedeli sami ‘reveži’. Glavni med njimi ima prekrasno vilo z bazenom, avto, velikega, da ga komaj parkira pod nadstreškom. Otroci imajo vsega, vsaj videti je bilo tako. Starši so jim ‘postlali’ po svojih najboljših močeh. Potem pa šok. ‘V tej državi ne bo več možno dolgo živeti,’ se je razgovoril eden od njih, ‘vse je na psu, vlada in državni aparat sta nesposobna, nekoristna, vse je treba zamenjati. Tujce in delavce iz drugih držav je treba izgnati, poslati nazaj, samo zažirajo nas, tukaj nimajo kaj početi, pa še družine imajo tukaj in vse pravice, tako kot mi, še več, mater jim …’ ‘Reveži’ so mu pritrjevali, češ, prav imaš! V resnici pa ob polni mizi očija in mamice pojma nimajo, kakšno je življenje, pa bi radi razpravljali o njem!«
Dogodek s Kredarice je bil še svež, zato je naše omizje tudi o njem reklo besedo, dve. »Razvajenci so šli predaleč. Bilo je bizarno, nagnusno, primitivno, neumno, nečloveško in skregano z vsemi nivoji obnašanja,« je zarobantil Jože.
»Otroci, ki žalijo, napadajo, ponižujejo celo v gorah, ki so vsakemu svete, so v sramoto normalnemu človeku z vsaj ščepcem občutka za prav,« je v ostrem tonu nadaljeval Peter.
So za vraga, ki je ušel iz steklenice, sokrivi učitelji, ki verjamejo v ploščato zemljo in na nekaterih nivojih izobraževanja še zmeraj vbijajo v glave »tekovine revolucije«? Je kriva splošna toleranca naroda, ki uživa, če tistim, ki ga sovražijo, crkuje krava? Je kriva zloba, privoščljivost?
So krivi mediji, ki takšno obnašanje spodbujajo, ga tolerirajo, opravičujejo?
So krive tiste veje oblasti, ki že vrsto let mižijo, in če je le mogoče, neprimernosti tudi požegnajo?
Kam je zašla družba, ki gleda stran, ko se med nami dogajajo »kredarice«?
Že vse življenje so mi blizu posamezniki, ki se, četudi se znajdejo na kolenih, vnovič postavijo na noge. Zelo rada imam takšne, ki ne jamrajo, ne prelagajo odgovornosti za svoje padce na druge.
Med ljubšimi mi je Anica Ušeničnik iz Podgore, s katero se poznava že malo manj kot sto let. Menda je ena redkih, če ne edina v Evropi, ki kljub častitljivim letom kljubuje hudi bolezni bulozni epidermolizi. To je zelo redka neozdravljiva in progresivna kožna kuga, s katero se že rodiš. Koža se nenehno lušči, po telesu se odpirajo vedno nove rane, zaraščajo se prsti na rokah in nogah. Anica je izjemna borka! Mnogim bi lahko bila za zgled, zlasti tistim, ki delajo galamo zaradi »odlomljenega nohta«.
Zmeraj, ko sem se znašla na kolenih, se mi je zdelo, da se moram potruditi v slogu »če zmore ona, bom pa še jaz«.
Škoda res, da so takšni biseri, kot je ona, tako zelo poredko videni (če sploh) v soju televizijskih luči.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
