Strah pred spremembo
Vinko, moj predragi mentor, ki mi je ob zbiranju zgodb več kot tri desetletja stal ob strani, mi je pogosto dejal, da ni bolj »zagalindranega« naroda na svetu, kot smo Slovenci.
»Prej bi premaknil Luno iz svoje orbite kot prepričal Slovenca!« je trdil, medtem ko je bentil tudi nad ženo, ki je vsak petek – in to že 50 let, kar sta bila skupaj – skuhala fižolovko. In pohane šnite. Ker je bila tako pač navajena. Pogosto se je šalil: »Če bi ji predlagal kaj drugega, bi to bil zanjo že zadosten razlog za ločitev.«
Tam okoli leta 1938 so nekatere zelo drzne in predrzne posameznice začele na skrivaj šivati modrce. Če se je izvedelo, so postale tarča strupenih jezikov. Govorili so namreč, da jih nosijo le radodajke, poštene ženske – nikoli.
Tudi sicer je veljalo, da je nošenje spodnjega perila greh, saj privablja pokvarjene in pohotne moške. Zelo podoben odnos je imela družba do »pint« (ženskih vložkov). Bogvarij, da bi jih uporabljale pri menstruaciji! Pošteni ženski v času »čišče« kri polzi po stegnih in kaplja na tla! Pika!
Predrznice so si perilo in pinte prale na skrivaj, da ne bi umazale časti in dobrega imena hiše, ki so ji pripadale. Še v sedemdesetih in osemdesetih letih sem naletela na starejše ženske, ki so se striktno držale pravil, ki so jim jih vcepili v glave njihovi pravoverni predniki!
Spominjam se šestdesetih let, ko so začeli ljudje iz Trsta in Gorice švercati prve pralne stroje. »Tega hudiča pa ne bo v naši hiši!« se je za prmejduš postavila na vse štiri moja mama. Ženske so v fabriki, med malico, stikale glave in širile glas, da »pralni stroj trga perilo, če ne prej, ga dokončno uniči centrifuga«.
Mislim, da se je pisalo leto 1970, ko je mama končno popustila in kupila pralni stroj. Pa ne tistega cenenega, italijanskega, temveč Gorenjevega, ki je bil menda bolj zanesljiv. Le sem in tja je v njem izginila kakšna nogavica. Enako, kot se dogaja še danes.
Za izumitelja varnostnega pasu velja angleški inženir George Cayley, čeprav so prvi patent 10. februarja 1885 odobrili že Edwardu J. Claghornu iz New Yorka. Švedski Saab je kot standard uvedel varnostne pasove leta 1958, osem let pozneje pa je ameriški kongres sprejel nacionalni zakon o varnosti v cestnem prometu in motornih vozilih, v skladu s katerim so morali vsi avtomobili izpolnjevati določene varnostne standarde. Uporaba varnostnih pasov je od leta 2006 obvezna po vsej EU. Če se poigramo s številkami, vidimo, da je trajalo več kot 120 let od izuma pa do tako imenovane »obvezne uporabe«! Strašno dolga doba, da je človek prišel k pameti!
Prvič sem sedla za volan v nedeljo, 4. maja 1980. Tega datuma zlepa ne bom pozabila. Zame in za mojo »razvijajočo se« emancipacijo, ki je šla marsikomu v nos, je bil to strašno pomemben dan. Živeti v okolju, kjer so bili ženski možgani za vožnjo z avtomobilom premalo razviti, ni bil mačji kašelj! A sem na razočaranje vseh opravila izpit že po dobrih dvajsetih urah. Z lahkoto. Takrat se je o varnostnih pasovih sicer že nekaj šepetalo, splošno mišljenje pa je bilo, da je to popolnoma zgrešena »noviteta«, ki je šla v nos čisto vsem. Tudi meni!
Koliko vpitja, zmerjanja in nasprotovanj so bili deležni tisti, ki so ga potem – bolj zgrda kot zlepa – tudi uzakonili. Zdelo se mi je, da je zapenjanje prava potrata časa, ki ne koristi drugemu kot policistu, ki je zaračunal pošteno globo, če je voznika zasačil nepripetega.
A tudi to težko in kruto vojno smo prestali. Pokažite mi danes enega, ki mu pripenjanje s pasom ni samo po sebi umevno? Samo enega, pa vam dam za pivo!
A »krutostim«, s katerimi je država »mučila« uboge državljane še ni bilo videti konca. Dobro leto kasneje se je zgodil še protikadilski zakon, ki je razkačil – in to dobesedno – vse, kar leze in gre! Pa ne le pri nas – tudi po vsej Evropi. Samo v Franciji je šlo na ulice petnajst milijonov kadilcev. Trdili so, da so cigarete del francoske kulture. »To je trenutek užitka, ko si v kavarnici ob kavi lahko prižgal cigareto. In to so nam zdaj onemogočili,« so se pritoževali. Nekateri francoski kadilci so prepoved kajenja povezovali z napadom na osebno svobodo in dostojanstvo.
Pri nas so zdravstveni inšpektorji prvo leto opravili več kot 41.000 nadzorov spoštovanja protitobačnega zakona in izrekli za več kot 1,4 milijona evrov glob.
V Vestniku sem zasledila podatek, da je Rudolf Horvat, direktor družbe Saubermacher Slovenija, leta 2019 dobil prestižno nagrado Gospodarske zbornice Slovenija za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke. Beri: s svojo ekipo je izdelal koncept ravnanja z odpadki v Sloveniji.
Se še spomnite, dragi moji, zlatih časov, ko smo metali vse »živo« v eno samo kanto za smeti? Še bolje: ko smo tisto, česar nismo več potrebovali, lahko brez sankcij odvrgli v kakšni gozdni globeli ali celo na bregu bližnje reke?
In potem se zgodijo neki frdamani predpisi, ki so smetarske objestnosti v kali zatrli, nam, ubogim in trpečim državljanom pa naložili, da odpadke doma sortiramo v tri različne kante. Ja, ja, ni bilo lahko, a tudi to muko smo nekako preživeli! Žal nam še zmeraj ni prešla v kri, saj se še najdejo takšni, ki jim »pade od riti« točno tam, kjer se »osel valja«.
Slovenci res nismo rojeni pod srečno zvezdo. Usoda od nas kar naprej zahteva neke spremembe, prilagajanja, odrekanja. Ni bilo dovolj, da je lani padla vlada v prazen bazen, zgodil se je še covid, ki je od nas zahteval nemogoče žrtve: biti v karanteni, nositi masko in se dati celo cepiti. Teoretično je bilo najmanj težav s karanteno, saj je država odprla tošn in malodane vsem postregla z denarnim nadomestilom za čas, ko je bilo vse zaprto. Tudi na maske bi se navadili, a ker jih je predpisala Janševa vlada, ne, to pa ne! Janša pa nam, svobodnim državljanom že ne bo ukazoval!
Državljani so se znašli na dveh bregovih! Nobena ideološka vojna o komunistih in fašistih ni bila tako vroča in polna gneva, kot je ta med cepilci in anticepilci. Žalostno je, da so v javnosti najglasnejši tisti, ki zatrjujejo, da pogoja PCT pri strankah ne bodo preverjali. Ker je brez zveze. Covid je po njihovem pač svetovna zarota! Se bodo posuli s pepelom, ko bodo sokrivi za lockdown?
Zdi se, kot da je izginil duh solidarnosti, ko bi se državljani morali cepiti v polnem številu predvsem zato, da se ta covidna nočna mora neha.
Na izbiro imamo zgolj to be or not to be: egoizem ali solidarnost. In kot pravi Izidor Gašperlin: »Tega štiriletnik ne more razumeti. Odrasli pa lahko in bi tudi morali.«
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
