Vplivneži nekoč in danes

Pridejo trenutki, ko je »biti star« eno veliko breme. Sploh če je spomin še zelo živ in pomni marsikaj, kar je bilo včeraj zelo drugače, kot je danes.

Še pred tridesetimi, štiridesetimi leti so nam krojile življenje druge vrednote. Se še spominjate stavka »bodi pridna in poštena, da nekoč boš dobra žena«? Če bi ga omenjali danes, bi ljudje kvečjemu crkavali od smeha.

V času moje mladosti so bili zelo moderni zgledi. Posamezniki, ki so bili spoštovani, cenjeni, priljubljeni v našem kraju, so nam bili za vzor. V glavi mi še zmeraj odmevajo očitki: »Zakaj nisi pridna kot tapata sošolka?« »Zakaj ima tvoja sestra lepše postlano posteljo kot ti?« »Zakaj si lena kot fuks? Tapata je uspešen samo zato, ker je vstajal ob pol šestih zjutraj!«

O zunanjih atributih ni bilo niti govora.

Danes imajo med mladimi in tudi malo manj mladimi prvo in zadnjo besedo tako imenovani »vplivnice in vplivneži«. V virtualnem svetu so postali nekronani kraljice in kralji. Kdor kaj da nase, se zgleduje po njih! Pije kavo iz enakih lončkov kot oni, hodi kot oni, smeji se kot oni, seksa kot oni, se liči kot oni, menja partnerje kot oni, nosi gate, modrčke in spodnje hlače – vse kot oni!

Koliko nas je, ki (še) nismo fouš igralkam kultne nadaljevanke Seks v mestu, ker lahko kot modne blogerke in manekenke potujejo po svetu, uživajo na sanjskih otokih sredi modrozelenega morja, v Milanu, New Yorku ali Parizu pa se med postavnimi in bogatimi moškimi počutijo kot doma?

Ne le rumene, celo resne revije objavljajo žgečkljive fotografije njihovih seksi postav, ko jih znani fotografi »naključno« presenetijo v drznih manekenskih pozah na peščenih plažah ali med smučanjem po strmih bregovih. Šobijo vabljive, polne ustnice, ko se obešajo na znane teniške, filmske, nogometne, košarkarske in še kakšne zvezdnike. Poglejte fotografijo lepe mame znane medijske osebnosti, videti je kot najstnica, kričijo naslovi in v bralcih vzbujajo nemalo zavisti.

Koga danes še briga, da zna mama kuhati, prati, likati, stisniti k sebi in pobrisati solze, ko je pomembnejše, da ima dobre joške in napeto kožo na obrazu?

Vplivnice se potegujejo celo za glasove volivcev, prijateljujejo z Greto, napol gole vihtijo kuhalnico, če pa po naključju zanosijo, brez težav odvržejo še tiste dve, tri krpice in postavijo trebušček na ogled vedoželjnim sledilcem, ki jih zanima, kakšne so videti, ko so v sedmem mesecu nosečnosti.

Pogosto opazujem najstnice, ki vsaka na svojem koncu stopnišča ali klopi, postavljene tik ob Sori, zijajo v telefone in brskajo po Instagramu, Tinderju, Facebooku. Kako se počutijo, ker je njihova podoba skregana z retuširanimi fotografijami, ki jih objavljajo vrstnice, ki jih obožujejo in jim zavidajo hkrati? Ne bi bila rada v njihovi koži.

Neka deklica je napisala. »Namesto da bi se učila, sanjarim o ploskem trebuhu in zadetku na loteriji, s katerim bi si povečala prsi in ustnice. Potem bi lahko počela, kar bi hotela.«

Včasih se resno sprašujem, ali butasti naslovi pod objavljenimi fotografijami nastanejo v sodelovanju z gospodično (gospo), o kateri se piše, ali pa novinarji med seboj tekmujejo, kdo bo z njimi hitreje pritegnil več pozornosti?

Bombardirajo nas z novicami, da bo Škotska dopustila spremembo spola otrokom pri štirih letih brez soglasja staršev. Hkrati tudi učitelji ne bodo več smeli dvomiti o odločitvah štiriletnikov, ki si bodo tega želeli. Menda jih morajo celo podpirati in poslušati, hkrati pa veselo uvrščajo v šolske programe knjige s transspolno vsebino.

Kaj pa starši? Jim je prav? Jih je strah, ker jim ugrabljajo otroke, pa so zato raje tiho? Pojma nimam. Izprijen svet, v katerega drvimo, ni to, kar si želim za lastne vnuke.

Letos smo ogromno govorili o ženskih pravicah. Tudi na družbenih omrežjih je bilo zelo vroče, ko je šlo za sprejetje nove novele Kazenskega zakonika, s katero se na novo določa, kaj je spolno nasilje. Peticija za »samo ja pomeni ja« je bila izjemno uspešna.

Vem, da se časi spreminjajo, a vseeno ne razumem, da se po drugi strani pustijo ženske ponižati na nekakšen banalen predmet poželenja, s katerim pri svojem spolu vzbuja zavist, pri nasprotnem pa slinjenje.

Je treba, da ameriška pevka Jessica Simpson na družbenih omrežjih objavlja fotografije svoje sedemletne hčerke Maxwell in se pohvali, da sta skupaj obiskali enega od frizerskih salonov v Los Angelesu, kjer si je dala deklica lase pobarvati v vijoličasto, roza in modro?

Je res treba, da si bodo žensko, ki jo sicer zelo dobro poznam in jo cenim zaradi marsičesa, kar počne, drugi zapomnili le po »mladostni zadnjici«, ki jo v objestnosti večkrat postavi na ogled?

Je res treba, da se vsak, ki ima minuto časa, pase po ženskih atributih, ki že od daleč kličejo: »Briga me, če je ja – ja, ponujam vam sebe in naredite z menoj, kar hočete!«

»Lahko vame zavijete sendvič, me obesite v mehanično delavnico na steni ali pa ob mojih fotografijah preizkušate svoje ročne spretnosti!«

Ne bom protestirala, če me imate za tečno, zoprno, starokopitno, vendar! Ni posilstvo zgolj tisto, kar se zgodi v »zavetju teme«, zelo enako nasilje nad našimi telesi je tudi zloraba, ki je konkretno sicer ne občutimo, a se dan za dnem – in to vedno bolj – dogaja tako na spletu, v  medijih kot sicer.

Telo je postalo tržno blago. Kdor da več, tisti ga dobi. V pogrošnih revijah, na plakatih, panojih, družbenih omrežjih, televiziji, na odru, v filmih, na opolzkih straneh globokega interneta! Brez golote ne znamo reklamirati niti navadne paštete!

In z goloto lahko vsak počne, kar ga je volja. Ker nikomur ni nič več mar. Ker smo vsi privolili v igro, ki so nam jo vsilili.

Kdo, kdaj in zakaj pa so vprašanja, na katera je že mičkeno prepozno iskati odgovore.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052.

DELITE