Pripovedovalci zgodb
Zmeraj, ko naletim na kakšno dobro, poučno in življenjsko zgodbo, mi je žal, da smo pripovedovalce, ki so jih nekoč pripovedovali »v živo«, odrinili na rob kot nekoristne in neprimerne za moderno 21. stoletje.
Pogosto se zato sprašujem, koliko mladih dobi priložnost, da takšnim zgodbam, v katerih se skrivajo izkušnje davnih prednikov, sploh lahko prisluhne? Bojim se, da bolj malo.
Nekoč, pa niti ne tako davno, so bili tako stari kot mladi navzoči pri marsikaterem zimskem kmečkem opravilu. Skupaj so sedeli na peči in na klopi okoli nje ter možvali.
Ob pisanju, branju in računanju so se sproti učili, kaj je pravo življenje. Nikomur ni padlo na pamet, da bi razmišljal, da je zemlja morebiti ploščata, pa da pes crkne, če pride v stik z nekom, ki v sebi nima pozitivne, vesoljne energije.
Martin je imel osem hčera, hudo taščo, sitno ženo in naporno službo pri »močeradarjih« (tistih, ki so kopali jarke za vodovode in kanalizacijo). Strašno rad se je izognil domači »kačji zalegi«. Kljub temu da so vsi, ki so imeli pet minut časa, zatirali njegove darove in mu pili kri, je bil eden najboljših pripovedovalcev zgodb, kar sem jih poznala.
Spominjam se ene, ki je govorila o »dani besedi«. Pripovedovala je o možakarju, ki je svoji izbranki obljubil, da jo bo ljubil in nosil po rokah do konca življenja. Njeni so pritiskali nanj, naj se poročita, a ni hotel. »Dana beseda je več vredna kot vsake ceremonije!« je trmaril. »Dokler ne bo štalce, tudi za kravco ne bo mesta!«
Ko je bilo vse nared, sta se z izbranko poročila. V času pred drugo svetovno vojno, ko ženske niso imele nobenih pravic, je njegova živela kot kraljica. Malodane v vsakem trenutku se ji je izpolnjevalo to, kar ji je bilo obljubljeno. Čast, ki je imela takrat še visoko vrednost, možakarju ni dovoljevala, da bi enkrat samkrat prelomil besedo.
Še sto let ni minilo od tedaj, pa dana beseda ni nič več vredna. Namesto nje imamo goro zakonov in predpisov, ki jih vsi veselo kršijo. Kaj je to čast? Nikoli slišali. Čisto nič nam ni mar zanjo tudi, ko gre za življenja. Za biti in obstati!
Kako malo je treba, da vrednote, ki so nekoč veliko pomenile, izginejo. Mar res zadošča že vabljivo, rdeče jabolko, ki je premamilo tudi Evo? V najboljšem primeru se tu in tam vrednote še zmeraj valjajo po kotih, a je, žal, v »javnem interesu«, da se iz njih norčujemo in jih preziramo.
Martin je pogosto pripovedoval tudi o poštenju, ljubezni in neupogljivosti. Rad je kakšno rekel o molku, ki je že od pamtiveka Slovencem prinašal nemalo gorja. Pogosto je citiral Ivana Cankarja, ki je nekoč izjavil: »Prvikrat je človek oskrunil svojo bit, kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori.« Martin pa je rad dodal: »Tam, kjer se ne pogovarjajo, tam, kjer se ne slišijo, kmalu še trava ne raste več!«
Ko so predniki v sedemdesetih letih nadeli zveličavno krono televiziji in se ljudem ni več zdelo potrebno, da bi medse vabili Martina, je bilo to najnesrečnejše obdobje njegovega življenja. Za svoje pripovedovanje nikoli ni zahteval nobenega plačila, všeč mu je bilo le, da je zbranim polagal na srce resnice, ki so jim, tako je mislil, prej ali slej prišle v življenju prav. Žal so mu obrnili hrbet tudi lastni otroci. Ti so odraščali ob različnih ezoteričnih »Kurjih juhicah«, ki so se jim zdele privlačnejše od očetovega »nakladanja«. Hčere so, ko so bile razočarane, hodile v gozdove objemat drevesa, namesto da bi stisnile k sebi otroke in može.
A Martin ni odnehal. Do zadnjega dne se je boril za vrednote, ki so mu toliko pomenile! Ko je zbolel, se je za kakšen mesec znašel v bolnišnici. Da je le malo prišel k sebi, je začel nagovarjati druge bolnike, medicinsko osebje in strežnice. Prihajali so k njemu in ga poslušali.
V zadnjih dneh življenje se je malo posodobil, saj je bila njegova najljubša povezana z znanim rekom iz Shakespearove drame: »Tudi ti, Brut!«
Govorila je o izdajstvu, o prelomljeni besedi, o zahrbtnosti.
»V neki bolnišnici sta delovala dva zdravnika. Oba sta želela postati slavna, le da eden pri tem ni izbiral poti. Na svojo stran je pridobil mnoge sodelavce, ker jim je obljubljal napredovanja in več denarja. Ko je drugi zdravnik izvedel, da mu je obrnila hrbet tudi lastna zaročenka, ni obupal. Dvignil je glavo in zravnal hrbet, prepričan, da bo s poštenostjo prepričal sodelavce.«
Žal pa je zgodba pri osebju naletela na ogorčenje. Očitno je Martin čisto nehote dregnil v nezaceljene medsebojne odnose na oddelku. Postali so uradni, togi, celo zadirčni. Komaj kdo ga je še prišel pozdravit. Nekateri so se umaknili zato, da se ne bi zamerili šefom, drugi pa zato, ker so se počutili sokrive.
Z Martinom sva se nazadnje srečala leta 1997. »Nič dobrega se ne obeta Slovencem!« je dejal žalostno. »Ne znajo se pogovarjati in vsak, ki ima pet minut časa, bi rad igral Bruta!«
»Boš videla, ne za čast – za denar se bodo tepli! Tistim, ki bodo pri koritu, se bo iz dneva v dan bolj zdelo, da ga imajo premalo. Zato bodo ščuvali drhal, da bo Slovencem prala možgane in iz njih ustvarjala ponižno in upognjeno rajo. Verjemi, da se bo to že kmalu zgodilo!«
Takrat sem močno dvomila o njegovem sporočilu. Logično: srce mi je še zmeraj razganjalo od ponosa, da imamo svojo državo! A Martin, ta neutrudljivi zgodbar, je znal gledati tudi v prihodnost! Vedel je, da se zgodovina rada ponavlja, zlasti še, če oblast le obrne ploščo, v resnici pa še naprej počne točno tisto, kar je počela prej.
Pripovedovalcev resničnih zgodb, ki bi trkali na vest, ki bi morali biti njihova protiutež, pa ni več. Nekateri so postali ponižni služabniki, drugi farizeji, tretji pa so za judeževe kovance začeli spreminjati resnico v laži.
Pa ko bi se znalo ljudstvo vsaj pogovarjati in se slišati! Raje nasedajo lažnim prerokom, ki jim z eno roko obljubljajo nebesa, z drugo pa jih porivajo v pekel.
Življenje je postalo tržnica: kdor ponudi več, tisti je zmagovalec! Vprašanje pa je, kdo pravzaprav je riba, ki najbolj smrdi pri glavi?
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
