En dan zmagovalec sveta, naslednji dan brez službe
12. septembra 1913 se je v mestecu Oakville v Alabami rodil Jesse Owens. Letos mineva 85 let, odkar je na olimpijskih igrah v Berlinu osvojil kar štiri zlate olimpijske medalje. Nikoli ne bo šlo v pozabo, da je z njimi ovrgel nacistično teorijo o premoči arijske rase.
A vsak kovanec ima dve plati: pozneje je o tem, kako prazna je navidezna slava, pogosto govoril: »Ko sem se vrnil iz Berlina, so me vsi trepljali, vsi so se želeli z mano rokovati in družiti, nihče pa mi ni ponudil službe,« je potožil. »Bil sem eden od najslavnejših ljudi na svetu, a sem kmalu ugotovil, kako prazna je slava in kako hitro jo lahko drugi izkoristijo v svoj prid,« je še zapisal v spominih.
Besede, ki jih je izrekel, so me bridko spomnile na našo slovensko usodo. Ob osamosvojitvi smo bili eden najslavnejših narodov v Evropi. Vzneseno in ponosno smo se hvalili, da bomo – kljub temu da nam ni in ni uspelo razjahati s starega kljuseta – nekoč osvojili nebesa in postali druga Švica.
Žal se to ni zgodilo.
Samostojnost se nam je izpridila, danes, po 30 letih odlepitve od jugosocializma, še zmeraj ne vemo točno, ne kdo smo in ne kaj bi radi. Še huje: po nekaterih raziskavah si okoli 45 % državljanov močno želi, da bi se ponovno vrnili tja, od koder smo se komaj komaj rešili.
Preobjedli smo se belega kruha, če se le da, drug drugemu kopljemo jamo in molimo, da bi nasprotniki čim prej padli vanjo. Tudi prepad med tem, kar smo Slovenci zasebno – za domačimi vrati – in med tem, kar dopuščamo in odobravamo v javnosti in na družbenih omrežjih, je vedno večji in bolj boleč.
Povprečen Slovenec zelo skrbi za svojo lastnino, zlasti še, če je do nje prišel z odpovedovanjem. Nisem še slišala, da bi v treznem stanju metal denar skozi okno, za zabavo uničeval pohištvo, razbijal stene ali celo dopuščal, da mu vaški cucki serjejo po vrtnicah na skrbno negovanem vrtu.
Zanimivo pa je, da ta isti Slovenec brez težav in brez slabe vesti odpelje lastnega psa na sprehod in mirno, ne da bi trenil z očesom, počaka, da se nič kriva žival poserje sredi ceste. Niti toliko mu ni nerodno, da bi – ko ga kdo opozori – kupček dreka vseeno pospravil. Raje kriči na tistega, ki se je vtaknil vanj. Psovke, ki jih zelo ceni tudi Svetlana Makarovič, pa stresa iz rokava.
Povprečen Slovenec v potu svojega obraza in z nešteto odpovedovanji vse leto daje na poseben kupček evre, v upanju, da se jih nabere toliko, da bo zadostovalo za teden dni dopusta nekje na hrvaški obali. Ali na slovenski, saj je vseeno – na eni ali na drugi zadnje čase govorijo zgolj in samo hrvaško.
Prav ta Slovenec ni trenil z očesom, ko se je gradila nevidna šola, ko so se z milijardami dokapitalizirale banke, ko so se po zvezah in poznanstvih pisale različne svetovalne študije v zvezi z oskrbo starejših, zanje pa se je porabilo toliko denarja, da bi lahko zgradili najmanj 10 domov za starejše občane. Pa jih niso. Ker je za konkretno gradnjo zmanjkalo denarja.
Večina med nami se lahko pohvali, da smo imeli za prednike trdožive in poštene kmete. Z nešteto odpovedovanji in neskončno ljubeznijo do zemlje so premikali pragove možnega. Upali so, da bodo potomci z dediščino ravnali kot s punčico v svojem očesu. A so se prekleto zmotili.
Narod, ki so mu pred osmimi desetletji zavladali hlapci, dekle in delavski razred, je v tej dediščini videl zgolj ničvreden kulaški pljunek, ki ga je bilo treba čim prej uničiti in pozidati s tovarnami in trgovskimi centri ali pa dopustiti, da so ga prerasle gošče, šavje in plevel.
Četudi povprečen Slovenec počne nemogoče, da iz vrtička, ki ga ima na voljo, iztisne vse, kar lahko, da se jeseni veseli pridelka, mu ni dosti mar, ko nabrežine, obrobja gozdov ali celo bregove jezer, kot je Gradiško, zaraščajo agresivne tujerodne rastline. Te se kot smrtonosni tumorji razraščajo malodane povsod. Nobena ped zemlje ni varna pred njimi.
Dan za dnem poslušamo, da primanjkuje stanovanj, hkrati pa pozabljamo, da jih je več kot 174.000 še zmeraj praznih. Če k tej številki prištejemo hiše starejšega datuma, ki so jih zadnji prebivalci zapustili v desetih letih, s svojim razpadanjem pa kazijo stara vaška in mestna jedra, je slika obupa še toliko večja. Mi bi pa še kar gradili. Kje? Na rodovitni zemlji seveda! Krompir in solata tako in tako rasteta v Hoferju in Mercatorju!
Povprečen Slovenec z vsaj ščepcem pameti v krogu svoje družine ne bo dopuščal, da mu otroci uničujejo imetje, prav tako ne bo dopustil, da bo on garal, drugi družinski člani pa bi živeli na njegov račun.
A glej ga, zlomka!
Kamor koli človek vrže oko, povsod ga različni uradniki, priskledniki, politiki sumljivega slovesa, osebki, ki že desetletja ribarijo v kalnem, prodajalci megle, politične ideologije in izdelovalci peska za v oči, nesramno nategujejo, ociganjajo, goljufajo, stiskajo za vrat in z lopato mečejo skozi okno denar davkoplačevalcev – on pa nič!
Menda v javnem sektorju isto delo opravlja trikrat toliko ljudi kot v zasebnem? Bo že držalo, so rekli na televiziji! Slovenec ne bo zinil, dokler ga ne bo konkretna roka konkretno okradla pred njegovimi konkretnimi očmi.
Se še spomnite Županove Micke, kako je vihala nos, ko ji je Anže po svojih najboljših močeh dvoril? »Ti si lepa kakor ena roža, dolga kakor ena smreka, brhka kakor en hrast, v tvojih tatinskih očeh en fant noter sedi, kateri v mene venkaj strelja!« Neumnica se je raje metala za Tulpenheimom, ki je znal saditi rožice.
Vrana vrani ne izkljuje oči, Micke in Poldeti trosijo tulpenheimsko nezadovoljstvo na ljubljanskih ulicah in sadijo rožice, češ, kako lepo bo, ko bo ponovno zavladalo »ljudstvo«. Torej oni.
Pravijo tudi, da vlada z njimi grdo ravna. Da na Šubičevi premalo leporečijo, da ni prav, ker o nevarnostih okoli covida odkrito govorijo. Pritožujejo se, da komunikacija šepa, da se po Ljubljani širi fašizem.
Bi radi med napotki, kako zaščititi sebe in svoje zdravje, želeli slišati še kakšno glasbeno željo, pravljico za lahko noč?
Veste, normalen človek s ščepcem pameti razume, kot je treba. Če pa ne, pa malo povpraša, kako je na covid oddelku, kjer bolniki umirajo.
Pa da ne pozabim: kakor koli se obrnem, zmeraj imam tisti zoprn občutek, da tožilstvo in sodišče podpirata nasilje nad otroki. Če, seveda, lahko sklepam po oprostilni sodbi, ki so jo spisali za lastnico Kengurujčka.
Zadnji naj ugasne luč in potegne vodo.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
