milena_miklavcic_petpredpeto

Ko starši pokvarijo otroke …

Živimo v čudnih, na trenutke precej mučnih časih, zato si vsak dan, četudi letijo gnojne vile izpod neba, obujem superge in odidem na vsaj dveurni sprehod v naravo. Trenutki, ko se lahko telo dodobra prevetri, so blagodejni tudi za z navlako napolnjeno glavo.

Dopoldne sem pred nakupovalnim centrom doživela neljub dogodek. Dve mamici sta se vneto pogovarjali, otrok ene od njiju pa je mimoidoče – meni nič tebi nič – škropil z vodno pištolo. Za trenutek mi je zastal korak. Zdelo se mi je nenavadno, da nihče nič ne reče. Končno se le najde mlajši moški, ki je spremljal nosečnico. Stopi do dečka in mu vzame pištolo iz rok. Takrat pa mali plane v histeričen jok, njegova mami se »prebudi« in ves svoj bes usmeri v tega moškega. Ne bom naštela, kaj vse mu je rekla, kajti spodoben človek takšnih ogabnih besed ne uporablja. V tem ko mati bruha ogenj in žveplo, mali vstane, se povzpne na prste in sune v nosečniški trebuh ženske, ki je stala korak stran. Ko dečkova mamica to vidi, se na ves glas zareži, prime sina za roko, pokaže sredinec osuplim radovednežem, sede v avto in se odpelje.

»Takšni razvajenci brez manir so protestirali v sredo po Ljubljani,« je zamrmrala starejša gospa in zmajevala z glavo, češ, kam smo prišli.

Podobnih prizorov sem v življenju doživela kar nekaj. Spominjam se deklice, stara je bila tri ali štiri leta. Na vso moč je brcala starejšo gospo, ki je pazila nanjo. Ta pa ji je, da bi odnehala, kupila banane, polnjene s peno in oblite s čokolado.

»Reci pizda!« je vztrajal moški za mizo pred nekim avtocestnim postajališčem.

»Pizda!« je ponovil sin.

»Reci pejt v kurac!«

»Pejt v kulac!« je ponovil sin, ki niti še ni znal dobro govoriti.

Drugi, ki so sedeli za mizo, so se na ves glas krohotali.

A. K. je še po upokojitvi poučevala klavir. Ljubila je svoje poslanstvo, med njo in učenci pa so se običajno spletle lepe in prijateljske vezi. Nekoč so k njej pripeljali triletnega dečka. Menda je bil velik talent. Vsaj tako je trdil njegov očka, ki je izhajal iz znane glasbene družine. Deček je na smrt sovražil glasbene ure, vsakič, ko je prišel, je, če je le mogel, uničil tudi del inventarja v glasbeni sobi. Ko je začel obiskovati osnovno šolo, so mu našli drugega učitelja. Ob slovesu je pljunil pred A. K. in ji zagrozil: »Nekoč bom prišel pote in te ubil.«

Tega, zakaj se je pod vljudno otrokovo masko skrivalo toliko pritajevanega nasilja, A. K. ni nikoli izvedela.

Ne bom pozabila dne, ko je prišla v javnost novica, da je skupina dijakov na grozovit način mučila in pobila 42 mačk. O vsakem koraku tega nagnusnega početja je mularija delala zabeležke. Med drugim so podrobno opisali, kako so mačka privezali za avto in ga vlekli po cesti, kako so drugemu s sekiro odsekali glavo, tretjega razkosali v garaži, nekaterim pa vtikali petarde v telesne odprtine, kjer so eksplodirale.

Se še spomnite osemnajstletnega Tina, ki je ustrelil starše? Razlog za tako kruto in nečloveško dejanje je bil banalen: niso mu dovolili na prijateljevo rojstnodnevno zabavo.

Ali pa devetnajstletnika, ki je v Zagrebu ubil očeta in mater ter ob njiju sedel, dokler na kraj dogodka ni prišla policija? Isti dan je v Kamniško-Savinjskih Alpah sedemindvajsetletnik dvignil roko nad očetom in ga pognal v smrt. Konec leta 2014 je na Štajerskem tridesetletni sin ubil očeta, potem ko se je vrnil s psihiatričnega zdravljenja, ker je nekaj let pred tem ubil svojo mater. Družinska tragedija je pretresla tudi Medvode, kjer je starše po predhodno skovanem načrtu umoril njun 25-letni sin.

To je samo nekaj zgodb, ki bridko dokazujejo, da je življenje znotraj družine tudi v Sloveniji vse prej kot rožnato. Z drugimi besedami: marsikje je postalo zelo nevarno.

Kdaj takšnim krutim družinskim zgodbam postavimo prve temelje? Se začne že takrat, ko kobacavčki dobivajo vse? Ko jim starši pišejo domače naloge, jih zalagajo s sladkarijami, računalniškimi igricami, plastičnimi puškami in pištolami, jih učijo grdih in nemarnih besed?

Vedno pogosteje iščejo strokovno pomoč tudi tisti starši, ki so svoje potomce vzgajali celo z veliko ljubezni. Žal pa jim niso nikoli postavljali mej!

Nasilje, o katerem se ne pogovarjamo, sili iz vsake paštete, z vsakega ekrana. Prepoznamo ga v tistih, ki v teh kriznih trenutkih nadlegujejo bližnje zgolj zato, ker nosijo maske in se strogo držijo varnostne razdalje. Lasje mi gredo pokonci, ko vidim, koliko navdušenega odobravanja ti posamezniki dobijo v mehurčku, v katerem bivajo!

Nobeno politično sranje, ki smrdi do neba, ni tako skrb vzbujajoče, kot je dejstvo, da lastnih otrok (starost ni pomembna) ne obvladamo več.

Je za nasilje krivo tudi pomanjkanje tradicionalnih vrednot, ki jih sodobna družba zaničuje, želi pa jih nadomestiti z nekimi drugimi, bolj lahkotnimi?

Zdrava kmečka pamet, ki v prvi vrsti upošteva tudi čudežno moč besedice NE, je izgubila svojo veljavo. Odraslim otrokom ne kupujejo igrač le starši, za blažen mir v državi jim jih ponuja tudi politika. Zato pa imamo danes takšno število razvajenih tiranov, ki kraljujejo 24 ur na dan na družabnih omrežjih, terorizirajo drugače misleče in razgrajajo po mestnih ulicah.

In če to razmišljanje zaključim skozi oči aktualnega trenutka: starši bi se morali vprašati, zakaj so jim nevzgojeni otroci ušli z vajeti, ogledalo pa bi si morala nastaviti tudi država in se zamisliti, kam vodi anarhija, v katero nas porivajo tisti, ki jim ni mar ne za sočloveka ne za lastno zdravje. Zamisliti pa bi se morali tudi učitelji, kako je mogoče, da njihovi dijaki že več dni zapored stavkajo za pouk brez mask. Za crknit smešno je, če avtoritete nimajo nobene avtoritete več.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh