Težka pot do lastnega doma
V Evropski uniji s(m)o si enotni: med človekove temeljne in osnovne pravice spada tudi pravica imeti lasten dom. Žal številni državljani EU nimajo dostopa do cenovno ugodnega lastništva stanovanja. Tudi Slovenci ne.
Berem, da želijo mladim priskočiti na pomoč v Inštitutu Back To The Village s projektom Hiše za mlade družine. Njihova ideja je, da bi gradili naselja s 50 montažnimi hišami v velikosti okoli 65 kvadratnih metrov, stale pa bi približno 50.000 evrov. K sodelovanju so povabili vse slovenske župane, naj razmislijo o njihovi ponudbi.
A prej, preden bi zasadili prvo lopato, bi bilo treba krepko premisliti. 50.000 evrov bi stala le hišica, kaj pa komunalna oprema zemljišča, cesta, trgovina, vrtec? To ni zastonj! Naselje brez spremljajočih, malodane obveznih vsebin ne bi bilo privlačno niti za tiste, ki ne bi imeli strehe nad glavo.
Me pa vseeno zanima, ali se kdaj kdo vpraša, kaj storiti s starejšimi, zapuščenimi hišami, zgrajenimi po drugi svetovni vojni. V marsikateri živijo (životarijo), če sploh, starejši, največkrat v težkih razmerah, saj so te stavbe energetsko zelo potratne, večino hiš pa bi bilo treba temeljito prenoviti. A bolje to, kot da se za novogradnje namenja kakovostno kmetijsko zemljišče.
Pač, doma sem s kmetov in za vsako njivo, ki ji spremenijo namembnost, mi je žal.
Veseli me, da v mojem kraju, v Žireh, pospešeno obnavljajo številne starejše hiše, nekatere celo spremenijo v večstanovanjske objekte. S takšno prenovo dobiva, ne nazadnje, lepšo podobo tudi okolje, v katerem živim.
Podobno smo že pred leti naredili v moji družini. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sva z možem zgradila hišo, značilne kockaste oblike, ki je bila na videz ogromna, v njej pa je bilo bolj malo funkcionalnega prostora. V pritličju je kraljevala nekoristna klet, v kateri se je z leti nabirala zgolj in samo šara, sledilo je bivalno nadstropje, nad njo pa prazna, neizdelana podstreha. Z manjšim denarnim vložkom smo hišo obnovili. Danes so v njej tri prostorna stanovanja.
Vrsto let sem kot zgodbarka raziskovala zidavo hiš v domačem kraju. Predniki so naredili vse, da bi prišli do svojega doma. Danes si niti predstavljamo ne, koliko odpovedovanja in trpljenja je spremljalo njihove sanje. Da bi mladi danes zidali na način svojih dedov? Niti v sanjah ne.
Marija mi je zaupala svojo »zidarsko zgodbo«.
»Pred poroko sem živela doma, imeli smo kmetijo in treba je bilo trdo delati. Vsako prosto minuto sem klekljala, da sem zaslužila kakšen dinar za balo. Ko sva se poročila, sva se že takoj dogovorila, da bova šla čim prej na svoje. Takoj prvo leto sva vsak dan hodila k Rakulščici nabirat kamenje. Če je mož dobil konja, ga je bilo treba plačati, če ne drugače, pa z delom. Včasih je mož delal nadure, zjutraj je želel malo poležati, toda že je prišla moja mama in hodila pod oknom sem in tja, češ, kakšni lenuhi so ti šuštarji, ker bi samo poležavali in nič delali. Toliko časa je nergala, da je mož vstal in šel kosit, čeprav je včasih spal le tri ure. Ko sva dobila načrt za hišo, so se nekateri čudili, zakaj bo dnevna soba tako majhna. Pa sem jim rekla, da ne bo kaj postaviti noter …
Potem sta se rodila prva dva otroka, dala sem ju v voziček in že navsezgodaj sem na parceli delala mavto, popoldne pa sem jo s škripcem gor vlekla … Otroka sem posadila v travo: bosta že počakala do kosila, sem si rekla, ker me je delo priganjalo. Moutarko sva sama zbila iz žvarcev. V Žireh je bila samo ena trgovina – železnina, robo so imeli ali pa ne. Otroka sem pustila kar sama, peš odhitela do trgovine, stala v vrsti za material, samo da nismo ostali brez. Še dobro, da se otrokoma nikoli ni nič zgodilo … Ceraharje je bilo težko dobiti, enkrat je prišel eden, pa so ga zidarji spodili, ker je hotel samo piti. Potem so se hecali, ali so resno mislili, kaj jaz vem, da naj kar sama skrbim za mavto, da so se name še najbolj zanesli. Zidarji, ki so delali po urah, so bili malo cenejši kot uradni. Proti koncu sva kakšno steno že sama skup spravila, zunanjih sten si pa nismo upali. Cegu smo naredili v Glažerjevi ceglaunci, štirje smo ga hkrati žgali. Ilovico smo kopali tam, žgat je prišel oče od Viktore Čadeževe.
Svet so nama šenkali moji domači. Zmeraj so ga nama naprej metali. Na koncu se je izkazalo, da je bil dražji, kot če bi ga kupila, ker je bilo treba nešteto ur pomagati v zameno. Bila sva mlada, ampak kar naprej zmatrana. Niti hrane ni bilo dovolj, za malico je mož v fabriko nosil projo in kruh. Meso sem kupila samo za delavce. Spominjam se, da jih nekoč ni bilo. V loncu se je kuhalo meso, jaz pa sem se usedla in zajokala, ker sem vedela, da ga bomo sami morali pojesti. Tako se mi je zdelo škoda denarja, ki sva ga po nepotrebnem vrgla stran …
Spominjam se, da so za novo leto delavci v Alpini dobili par čevljev. Jih bova dala kar tistemu, kjer bova rošt kupila, je dejal mož, čeprav bi jih iz srca rad sam nosil, ker je imel svoje že vse pošvedrane.
Doma so rekli, da ne morejo dati nobene smreke, četudi jih je bilo dovolj v gozdu. ‘Bodo za starost, če ne bo drugega,’ je govorila mama.
En kohar, peč in ena žarnica, to je bilo vse, kar sva kupila, ko sva se vselila. Spalnica je bila še iz časov, ko sem vkup spravljala balo. Kopalnice ni bilo, še v sanjah si nisva predstavljala, da jo bova kdaj imela! A sva se ugriznila v jezik! Že kmalu sva kupila rabljeno banjo in z njo v hiši sem se počutila kot kraljica.
Veliko jih je bilo, ki še prostora zanjo niso naredili, ker so mislili, da je ne bodo potrebovali.
Krompir, fižol, ješprenj, mlečni riž, to so bile jedi, ki smo jih vsak dan jedli. Kar ni bilo pojedeno opoldne, je prišlo na vrsto za večerjo. Mesa skoraj nismo poznali, saj ga tudi ni bilo, prva leta po vojni smo še vse kupovali na karte.
Malico smo dajali samo tistim delavcem, ki so prišli delat po urah, tisti pa, ki so zidali v roku službe, so malico nosili s seboj.
Spominjam se, da je moral mož na orožne vaje ravno v času, ko smo postavljali streho. Kako bom sama, sem mu rekla, ko sem se poslavljala od njega za dva meseca, hčerka mi je jokala v naročju, mene pa je bilo strah. Ampak sem se kar znašla, moram reči. Najhuje se mi je zdelo, ker takrat omoženih niso jemali v službo, ker so trdili, da je dolžnost dedca, da ženo vzdržuje. Jemali so samo mlade in samske, da so šle najprej v brigado. Vendar nama denarja ni nikoli zmanjkalo. Spominjam se, da le takrat, ko je malar prepleskal prostore pred vselitvijo, nisem imela zadosti pri sebi, toda ostanek sem plačala takoj naslednji dan.«
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
