milena_miklavcic_petpredpeto

Vse o moških

Kolumno pišem v petek, 19. novembra, ko po svetu obeležujejo mednarodni dan moških. Če je verjeti statistiki, jih v Sloveniji živi 1.058.000 moških, malo več kot žensk, teh je 1.049.000. Najpogostejše ime je še zmeraj Franc, največ novorojenih dečkov pa je že 21. leto zapored dobilo ime Luka. Med mlajšo generacijo je bilo lani 92 odstotkov z vsaj srednjo stopnjo izobrazbe, dokončano najmanj višješolsko izobrazbo pa ima 36 odstotkov moških. Usoda jim namenja krajše življenje kot ženskam. Lani je bila povprečna starost moških, ki so umrli, 75,3 leta.

Žalostno je, da se slovenski moški pogosteje odloča za samomor kot ženska. Po številu samomorov na 100.000 prebivalcev se v EU uvrščamo na drugo mesto, po stopnji samomorov med moškimi pa na četrto mesto, za Litvo, Latvijo in Madžarsko.

Ko sem leta 2019 izdala knjigo tretjo knjigo iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, je bila ta namenjena moškim in njihovim zgodbam. Nabralo se jih je več kot 250, kar lahko predstavlja soliden vpogled v njihova življenja.

Njihove zgodbe so mi dale misliti. Spoznala sem, da sem bila v preteklosti tudi sama marsikdaj ”žrtev” pavšalnih ocen o tem, kakšni so moški, kako čutijo, kaj zmorejo, kaj hočejo, pričakujejo in kako ravnajo, ko so potisnjeni ob zid. Streznitev, da je realno življenje na stotine svetlobnih milj oddaljeno od stereotipov, pa je prišla zlasti v stiku z mlajšimi pripovedovalci.

Moški sogovorniki so me še prepričali, da je življenje, ki ga živijo, sestavljeno iz več hitrosti. Če so nekateri med njimi še zmeraj ”priklopljeni” na vrednote, predsodke, spoznanja, ravnanja in ukrepanja, značilna za 20. stoletje, pa jih drugi po načinu življenja krepko prehitevajo po levi in desni. Principi, ki jim sledijo, so novi, drugačni, celo nepreverjeni, zato tudi težko sodim, komu od njih bo pot do cilja tlakovana z manj padci in poleni pod nogami.

Tudi pri ”moških zgodbah” se je zgodilo podobno kot pri ženskih: tisti, ki sledijo ”preverjenim” družinskim, tradicionalno obarvanim vrednotam (brez večjih pretresov doštudirajo, si ustvarijo gnezdo, poročijo, imajo otroke), imajo običajno precej ”nezanimivo” življenje. Razen, seveda, če ga ne zaznamujejo bolezni, nesreče.

Presenetilo me je, s kakšno močjo ”dedje” in njihovi ”sinovi” še danes občutijo posledice med in povojnega časa. Travme, ki so se globoko zajedle v slovensko bit, puščajo, kot kaže, posledice tudi v medsebojnih odnosih. Naj se sliši še tako čudno: zaradi ideoloških zablod trpi marsikatera zveza, sovražijo se sosedje, sorodniki, nekateri pa celo izgubijo službo.

Če so dedje in sinovi obilo uporabljali zdravo kmečko pamet, ta v mlajših generacijah že izgublja na pomenu. Hecen, a zgovoren primer: če je bilo še pred desetimi, petnajstimi leti logično, da se je preverjalo vreme s pogledom skozi okno, se danes dogaja, da tudi nekateri moški bolj zaupajo Googlovim informacijam kot sami sebi.

Če so morali moški, rojeni na začetku dvajsetega stoletja, imeti spolne odnose vsaj trikrat na dan, njihovi sinovi pa so se zadovoljili s trikrat na teden, je danes zelo drugače. Stres, alkohol, mamila, težave v službi, slaba samopodoba, depresija in kronično pomanjkanje testosterona, povzročajo, da želja po seksu vedno bolj izginja. Piko na i dodaja še egoizem, ki se hitro razrašča, mlade pa prepričuje, da je bolje živeti sam. Tako in tako se priložnosti za neobvezen seks ponujajo na vsakem koraku in ni treba, da si zato moški omisli partnerico.

Moški postajajo vedno bolj negotovi. Kot bi se bali ženske agresivnosti, ki jih izpodriva iz igre malodane na vsakem koraku. Pogosto so zato raje tiho in upajo, da bo že kako ali pa, da bodo težave kar same izginile.

Tudi jočejo drugače kot ženske. Bili so trije bratje, ki so ljubili tri sestre. Zaradi nasprotovanja staršev so se ljubezenske zveze razdrle. Dekleta so hitro našle druge, se poročile, fantje pa so ostali samski vse do smrti.

Bolečino, ki jih razžira, lahko zelo natančno opišejo. Včasih se zdi, da o njej pogosto premišljujejo, ker jo poznajo v podrobnosti. Ne morejo razumeti, da so ženske ”takšne”. ”Dal sem ji vse, kar sem lahko, ona pa me je pustila na cedilu!” je stavek, ki sem ga pogosto slišala.

Ne razumejo žensk, ki jim je glavna skrb njihova zunanjost. ”Pičketine si zdej limajo s sekundnim lepilom zgornjo ustnico, namesto da bi šle na botoks,” mi pripovedujejo in ne morejo verjeti, da so ženske lahko tako neumne.

S sogovorniki nismo našli skupnega jezika, ko smo se pogovarjali o tem, kdaj moški odraste in postane odgovorna oseba v žlahtnem pomenu besede. Hitro smo se pa strinjali, da so imeli dedje in sinovi veliko več praktičnega znanja za preživetje, kot ga imajo njihovi vnuki. Bili so priučeni obrtniki, znali so popraviti marsikaj, skoraj vsak je imel doma delavnico z različnim orodjem, ki je služilo za manjša in večja domača dela. Danes je kriza, ko je treba zamenjati žarnico.

Po drugi strani so se te-isti dedje in sinovi na vso moč otepali, da bi opravljali gospodinjska opravila, vozili otroke na sprehod, hodili na roditeljske sestanke ali prisostvovali ženinemu porodu. Manko so nadomestili, ko so prijokali na svet vnuki.

V manj kot tridesetih letih se je drastično spremenil tudi odnos do živali. Psa ali mačko so imeli radi tudi nekoč, a raje bi umrli, kot se z njima v naročju prikažejo v javnosti. Mladi s hišnim ljubljenčkom spijo, se fotografirajo za na družabna omrežja, do njih se obnašajo kot do partnerja ali otroka.

Drugačen je tudi odnos do tako imenovanega zdravega načina življenja. Če je še generacijam, ki so bile rojene pred letom 1970, polurni počitek po kosilu pomenil največ, kar so si lahko privoščili zase, imajo danes glavno in tudi zelo pomembno vlogo različne športne aktivnosti. Če je pred tridesetimi leti tekel maraton v rekreativne namene komaj kdo, jih samo v Žireh teče več kot dvesto.

Mlajše generacije bolj skrbijo tudi za to, kaj dajo vase. Tisti, ki stojijo za tako imenovano ”zdravo prehrano”, ki ni nujno, da je tudi v resnici primerna, pa na račun skrbi za zdravje kujejo mastne dobičke.

Če je še pred tridesetimi leti veljalo, da ima pravi moški bogat ”ljubezenski tepih” na prsih, ga danes, če jim ta slučajno zraste, večina brije. Biti brez dlak tudi okoli spolovila, je trend, ki ga vsaj nekaj časa še ne bo moč ustaviti.

Mladi se, tak občutek sem dobila, lažje odločijo za odhod v tujino. Izgradnja hišice, ki bi stala nedaleč stran od doma, ni več prioriteta. Marsikdo tudi ne razume, da so se še nedolgo nazaj slovenske zasebne hiše gradile ob pomoči bližnjih in prijateljev. V zakonski zvezi ne vidijo (več) smisla, če že, potem se raje odločijo za partnersko zvezo brez obveznosti.

Zanimiv je tudi odnos do spolnosti. Nekako je izginil strah pred spolnimi boleznimi, saj vlada prepričanje, da je vsaka, še tako huda in trdovratna, kot recimo HIV – ozdravljiva. Moški zelo neradi uporabljajo kondome. Tudi tisti iz mlajših generacij trdijo, da mora za kontracepcijo poskrbeti ženska. Spolnost je, kot že rečeno, v prvi vrsti pomembna zaradi užitka. Kljub temu da je veliko več ”ponudbe” kot povpraševanja, pa se zaradi praktičnosti raje poslužujejo samozadovoljevanja.  Spolna nemoč je prisotna tudi pri mlajših parih.

Dekleta pravijo, da so tako imenovani ”čefurčki” vedno bolj zaželeni, saj je njihov odnos do spolnosti bolj naraven in manj komplicirajo.

Iz zgodb, ki so bile povezane z odnosom do mame (staršev), sem razbrala, da se bo tem odnosom treba več posvečati. Nekatere navezanosti so, milo rečeno, zelo nezdrave. Moški, ki si za ”partnerico” izbere mamo, ni srečen, četudi mu takšen odnos nudi nemalo praktičnega udobja in zadovoljstva.

Če dedje in sinovi svoji zunanjosti niso posvečali več kot toliko pozornosti, pa je pri mlajših generacijah zelo drugače: oblačila, kozmetika, čevlji, torbica, avto, itd, so postali zelo pomembni dokazi podobe sodobnega moškega.

Kako ženske vidimo moškega, je odvisno tudi od tega, gledamo nanj kot na sina, prijatelja, partnerja, ljubimca, očeta, sodelavca. Tudi zato menim, da bodo moj zapis, nekateri grajali, tudi se bodo ob njem zgražali, tretjim se bo zdel zabaven, četrti pa se bodo morebiti celo strinjali.


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh