Časi, ko je bilo življenje manj udobno, a krati bolj polno
Nobena skrivnost ni, da zelo rada brskam po tako imenovanih starih časih. Všeč so mi primerjave z današnjimi. Življenje je danes sicer veliko udobnejše, kot je bilo nekoč, a je hkrati tudi bolj votlo in prazno.
Nekoč smo bili, vsaj kar se zdrave živahnosti tiče, veliko bolj radoživi in živahni. Starši so bili navajeni ubogati oblast, a so kljub temu našli obilo časa, da so se družili, poveselili, tudi kaj spili.
Decembra je največkrat zapadlo veliko snega. Moški – tudi kakšna močnejša ženska je bila vmes – so vstali že malo po četrti uri in skupaj prekidali sneg do glavnih poti, da smo lahko šli otroci v šolo, oni pa na šiht. Zmeraj se je našel kdo, ki je za spodbudo vlekel na harmoniko, ženske so prinesle slivovko, čaj z rumom in kruh z zaseko, da je šlo delo lažje od rok. Sredi dopoldneva je največkrat prišel z ”vrha” ukaz, da morajo prostovoljci prelopatati tudi glavno cesto, da bo lahko v kraj pripeljal avtobus, ki je prevažal tudi pošto.
Tudi gostilne so bile zelo dobro obiskane. Tam je bilo kot na twiterju: od jutra do večera so se izmenjavali gostje, pili, polemizirali, debatirali o politiki in se včasih tudi sprli in stepli. V neki vasi so imeli zdravnika, ki so mu rekli dr. Zajec. Takšen vzdevek je dobil zato, ker je pritekel kot blisk, ko so ga poklicali po telefonu. Imel pa je hudo ženo, ki je raje vrtela jezik, kot bi kuhala, zato je bil strašno hvaležen, ko so mu gostje v zahvalo, ker je pokrpal rane, plačali golaž s polento ali vampe.
Vsaka gostilna je imela tudi balinišče. Med gledalci je bilo v navadi tudi fucanje – metanje kovanca v zrak.
Tudi sejmi so bili zelo priljubljeni. Na njih se je trlo ljudi. Na štantih se je prodajalo ”vse živo”: metrsko blago za obleke, delovne hlače, čevlje, milo, nabožen material, kmečko orodje, medene kruhke ter, seveda, živino.
V zimskem času so ponujali tudi kuhančke. A to niso bili takšni – požegnani – kot jih danes poskušamo na različnih stojnicah. Eni so vinu dodajali tudi rum, drugi domače žganje, s sladkorjem so bolj skoparili, ker ga ni bilo ali pa je bil zelo drag. Predniki so imeli veliko srečo, da še niso poznali čevapčičev. Hrana je bila domača, sveža, flancati denimo, so bili še topli, ko so jih iz bližnje gostilne sproti prinašali na šank. Če le ni bilo slabo vreme, so obiskovalci sejma tudi zaplesali.
Sem in tja je kdo peljal kakšno tudi za vogal, a tega so bili ljudje navajeni. V tisto, kar se je dogajalo tam, se niso vtikali. Le otroci so radi kukali izza vogala in se na ta način učili, kako se ”kam pride”.
Menda imamo v mandatu te vlade najvišji ”kulturni”proračun, pa kulturniki niso zadovoljni. Slišim, da bi raje imeli manj denarja, pa bolj prijaznega ministra. V starih časih so si predniki kulturo plačevali sami, a moram reči, da jo je bilo kljub temu veliko več, kot jo je danes. Vsak kraj je imel pevske zbore, na koncertih je bilo po 500 ali celo več obiskovalcev. Ljubiteljski glasbeniki so ustanavljali godbe na pihala, igrali pa so ob državnih praznikih, na gasilskih veselicah ali kar tako. Še v mojih dijaških letih so imeli v gostilni Pri Bahaču veselice ob sredah, petkih in nedeljah. Na plesiščih se je vrtelo staro in mlado, najbolj zagnani pa so zjutraj šli ali domov, v hlev ali pa v Alpino delati.
Si predstavljate, koliko vnetih bralcev so imele knjižnice! Pred vojno so delovale tako sokolske, prosvetne, šolske in tudi knjižnice Marijine družbe. Slovenske klasike so potem brali skupaj. Družina se je zbrala okoli peči, v prijetno družbo pa so povabili tudi sosede.
V Žireh so prve neme filme vrte že leta 1932. Po vojni pa je dvorana, ki sprejme okoli 600 obiskovalcev, pokala po šivih zlasti takrat, ko so vrteli Winetuja. Aktivna so bila amaterska gledališča. In to brez državnih subvencij. Največkrat so igrali le za kranjsko klobaso in kozarec vina in to po pet ali šest premier na sezono.
Ne smem pozabiti na telesnokulturno dejavnost, na telovadna društva. S kakšnim veseljem smo trenirali nastope za različne državne praznike in za obisk Dedka Mraza!
Odraščala sem v času, ko nismo zaklepali vrat, tudi se ne spomnim, da bi se morali najavljati na obiske. Mama je zmeraj imela v kakšni skriti škatli piškote, in če je prišla soseda za ”5 minut” na klepet ali si izposodit ščepec soli, je bila zmeraj dobrodošla.
Spominjam se, da so ta pridni dobili ob birmi za darilo kolesa. Točno smo vedeli, kakšnega ima kdo in ni bilo misliti, da bi komu padla na pamet kraja le-teh. Nekaj posebnega so bile tudi poti iz šole domov. Včasih so trajale 10 minut, največkrat so se zavlekle v uro ali še več. V času, ko ni bilo pametnih telefonov, smo se veliko več gledali v oči, se družili in iskali bližino drug drugega.
Prav milo se mi stori, ko danes poslušam, da mladi nimajo otrok zato, ker ni pogojev zanje. Za božjo voljo, v kakšnih ”odličnih pogojih” je pa potekalo naše odraščanje?! Če samo pomislim na ledenico, v kateri smo spali pozimi! Črni gumijasti škornji so nas na poti v šolo bolj slabo varovali pred mrazom. Skromna oblačila, podedovana, kdo ve od koga. Za ušesa so nas vlekli vsi, ki so imeli pet minut časa: od staršev, do močnejših vrstnikov, do učiteljev. O kakšnih varuhih otrokovih pravic se ni nikomur niti sanjalo. Počutili smo se kot kralji, upoštevajoč današnje razmere, bi na nas pazili pri Rdečem križu in s CSD-jev.
A kljub temu smo preživeli, se utrdili in prav zaradi nič kaj prijetnih izkušenj, ki so nas kalile, smo se znašli v življenju. Hotel mama, kaj je že to bilo? Je pa res, da so nas starši naučili delati. Ne le z glavo- tudi z rokami. Fantje so znali iz posameznih delov, najdenih na odpadih, sestaviti fička, dekleta smo bila vešča ročnih del in kuharskih veščin.
Če pomislim, kaj vse je na voljo danes! Mladi bi morali imeti po deset otrok in ne, da razmišljajo, bi sploh imeli kakšnega!
Naj končam za danes. Moram si zavrteti tisto znano Kje pa murke cveto. Mičkeno nostalgije ob pogledu na snežinke, ki padajo izpod neba, bo več kot dobrodošlo.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
