milena_miklavcic_petpredpeto

Gospod poslanec, dober dan

Spoštovani,

Nikar se ne čudite, če vam takole, javno pišem. Razlog je preprost: vaše besede, da je treba ”iztrebiti vse, ki niso takšni, kot vi”, so me zelo prizadele in ne morem več molčati.

Kar sem jih prebrala, se sprašujem ali se moram na smrt bati, da pridete aprila ponovno na oblast?

Iztrebiti ima kar nekaj sopomenk, ob katerih mi gredo lasje pokonci: uničiti, izgnati, pokončati, zatreti., izkoreniniti. Pregnati, zasužnjiti, poraziti, likvidirati, zradirati, izstradati, pobiti, poklati, ugonobiti, podjarmiti, zastrupiti, disciplinirati, izbrisati, utišati, zažgati, postreliti, zadušiti in druge … sopomenke.

Če želite razumeti, zakaj vam tole pišem, moram začeti od začetka. Zdi se mi prav, da vsaj približno veste, koga boste iztrebili, ko boste mene.

Rojena sem leta 1952. Odraščala sem v času, ko smo na proslavah peli udarne pesmi, kot so bile Na juriš, ne da bi razmišljali o bolj kot ne krvavi vsebini. Kot strastna bralka sem vneto prebirala Toneta Seliškarja in Franceta Bevka, kasneje Toneta Svetino, še danes znam zrecitirati pesem Kurirček Andrejček, Mileta Klopčiča na pamet.

Ata je komaj komaj polnoleten, tako kot mnogi, služil nemško vojsko, enako tudi eden od stricev. O tem, kaj vse je ta doživel, sem pisala tudi v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Preberite si, ne bo vam žal!

Njegov brat je bil partizan, po vojni tudi likvidator. Moral je početi grozne stvari, saj je bilo njegovo življenje peklensko. Zlepa ni bil trezen, pa še takrat so se mu prikazovali tisti, ki jih je surovo in brez vesti spravil na oni svet. Njegove blodnje smo morali poslušati tudi otroci, ko je prišel na obisk. Spominjam se, kako je nekoč zagrabil nož, da nas bo vse poklal. Sredi zime smo skozi kuhinjsko okno poskakali v sneg in se razbežali. Ni bilo prijetno. Danes vem, da ni bil edini od sotrudnikov, ki je težko umrl.

A kot že rečeno, bili smo otroci in smo hitro pozabljali.

V srednji šoli je malo manjkalo, pa bi se na vztrajno prijateljičino prigovarjanje vpisala v ZK. Rešil me je popravni izpit iz kemije. Še dobro, ker če bi naredila neumnost, bi me oče napodil od hiše.

Prvič sem se soočila s političnimi strankami enkrat po letu 1994. Sokrajan, ki se mi ni zdel napačen, me je povabil, naj kandidiram na listi LDS. Pa sem. Nisem bila izvoljena, pa četudi bi bila, bi imeli z menoj nemalo težav. Namreč: ne takrat, ne pozneje nisem bila vajena ubogati in slediti nekim ”smernicam”, ki se jih domislijo tisti pri vrhu. V kasnejših letih so me poskušale zvabiti v svojo sredino različne stranke – od levih do desnih in tistih vmes. Vse sem zavrnila.

Veste, gospod Bandelli, ženske mojega kova niso za politiko!

Da sem trdobučna, so spoznali tudi tisti, ki so me poskušali na vse možne načine odvrniti od (ljubiteljskega) raziskovanja spolnosti, intime in medsebojnih odnosov znotraj družine. Deležna sem bila obilo zgražanja, češ kako je to mogoče, da se ženska, ki ima zgledno družinsko življenje in štiri otroke ukvarja s takšnimi ”umazanimi rečmi”. A sem, ker sem pač trmasta, in ne dovolim, da bi mi kdorkoli pral možgane in mi določal, kaj smem in kaj ne, na koncu izdala tri zajetne knjige, ki so pri nas menda edine o tej tematiki.

Ko sem hodila po terenu, nisem poslušala le intimne zgodbe. Slišala sem tudi veliko ”partizanskih”. Odkrito vam povem, da niso bile prijetne. Slišala sem marsikatero ”drugo plat medalje”, tudi o tako imenovanih ”narodnih herojih”.

Več jih je bilo, ki so mi o Dražgoški bitki pripovedovali na las podobno različico, kot je tista, ki jo je izpovedal Franc Kavčič. Kljub temu se vrednostni sistem, ki sem ga imela o drugi svetovni vojni, ni dosti zamajal. Vzgoja, šola in ”Ne joči Peter” so pač pustili določene posledice …

Potem pa je naneslo, da sem spoznala gospoda XX. Bil je tudi čebelar, ure in ure je presedel pri čebelnjaku, rezal jabolka na krhlje in jih sušil. Če sem le mogla, sem ga obiskala, ker je bil vešč tudi pripovedovanja zgodb. Zdelo se mi je, da sva postala celo prijatelja. Nekoč mi je dal v branje dnevnik, ki ga je pisal med vojno. Bila sem mu hvaležna za takšno zaupanje. Ko le ne bi tega storil! V dnevniku je skrbno beležil, kako je ubijal ”sovražnike”. To niso bili le Nemci, bili so tudi domačini, ki so slučajno in nevede prečili njegovo kurirsko pot. Nisem mogla verjeti; mar sta gospod, ki mi je bil tako ljub in ta, na pol odrasel otrok iz dnevnika ena in ista oseba?!

Tisti teden, ko bi mu morala dnevnik vrniti, so me pod nujno poklicali v bolnišnico v Kranj. Zoprna operacija, zaradi katere sem bila odsotna skoraj štirinajst dni. ”Pred dnevi te je nekdo iskal,” so mi rekli domači, ko so prišli pome. Nisem jim verjela, ko so omenili, da je bil ta ”nekdo” zelo zelo jezen, ker je prišel zaman.

Takoj naslednji dan je pozvonilo na vratih. Ko sem jih odprla, je stal na pragu XX. Nič ni rekel, le počasi je odgrnil en del suknjiča, toliko, da sem videla, da je imel za pasom pištolo. In nato še drugega. Tudi na levi strani je tičala pištola. Njegovo ravnanje me je tako pretreslo, da sem mu izročila dnevnik v tišini in brez besed. Bila pa sem bleda kot zid, vrtelo se mi je v glavi in usta sem imela suha. XX je zagrabil dnevnik, se obrnil in odšel. Niti nasvidenje ni rekel. Nič. Bi me bil zaradi zamude pri vračilu dnevnika sposoben tudi ubiti? Morda. Ne bi bila prva.

Vidite, dragi gospod Bandelli, ob vaših besedah sem se spomnila nanj! In tudi na vse tiste more, ki so me spremljale še lep čas po tisti nemi grožnji s pištolama. Še danes se včasih sprašujem, kako je mogoče, da je imel ”moj” čebelar dva obraza.

Ni mi všeč, če mi (nam) grozi nekdo, ki je, če ne drugače, pa vsaj ideološki potomec mojega čebelarja. Zavedam se namreč, da pregovor, kar se Janezek nauči, to Janezek zna, ni nastal kar tako – zaradi ”lepega vremena”.

Vem, da se v politiki dogaja marsikaj. Slišijo se tudi grožnje, mečejo se polena pod noge, zmerjanja, odkritega in pritlehnega, je, kolikor hočeš. Eni se branijo, drugi napadajo. Eni imajo več zaveznikov pri uporabi ”ideološke municije”, drugi manj.

Glede na zgodovinski spomin, na zgodbe, ki jih poznam tako iz knjig kot iz pripovedovanj v ”živo”, pa postanejo grožnje z ”iztrebljenjem” zelo grozeče. Konec koncev – človek nikoli ne ve, kaj komu pade na pamet – so lahko tudi realne in hitro uresničljive.

V bitki na prihajajočih volitvah vam kljub temu iz srca želim veliko sreče. Vseeno pa vas milo prosim: volivce prepričajte s svojimi programi, z vizijami, s pogledi v lepšo prihodnost, nikar pa jim ne obljubljajte, da boste ”iztrebili” vse, ki se z vami ne strinjajo.

Slovenija je domovina enih in drugih. Nekateri imajo takšne moralne vrednote, drugi mičkeno drugačne. Nekateri gledajo mehiške in turške nadaljevanke, drugi berejo Platona.

Če mene vprašate, moram reči, da me razlike med nami veselijo, predstavljajo mi izzive. Največ se naučimo od tistih, ki razmišljajo drugače. Če bi imeli okoli sebe le enako misleče, je to isto, kot če bi se 24 ur na dan pogovarjali s svojo podobo v ogledalu.

Toliko sem vam želela reči.

Prejmite lepe pozdrave od ene stare mame,

Milena


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh