Atletika, kraljica športa, je tudi za rekreativce

Pred vami je prvo po abecednem vrstnem redu zapisano razpredanje o športu. Na pol resno, na pol šaljivo. Tako kot je lahko tudi šport resen, lahko je šaljiv, vesel ali žalosten; je skratka večplasten. Če živiš od njega, potem zna to biti zelo resno. Sploh, ko si “naduspešen” v športu, kjer se ne vrti veliko denarja in imaš resne težave, ko s prejemki le z muko shajaš iz meseca v mesec, ali pa imaš resne težave, ko je v tvojem športu veliko in tudi ogromno denarja in se nadvse resno ukvarjaš s tem, kako državi čim manj plačati davka. Davka od pogodb in nagrad. Kar nekaj naših najuspešnejših (po prejemkih) športnikov se je namreč odločilo, da bodo davke raje kot v domovini  plačevala v tujini. Čeravno jim je domovina na začetku športne poti nudila ustrezne pogoje, med njimi objekte na katerih so se kalili, jim šolala trenerje, da so jih izklesali in tudi njih šolala. To so resne težave, vam povem! Malo denarja, mali problemi, veliko denarja, veliki problemi.

Seveda pa je v športu tudi veliko žalosti in po mojem manj veselja. Sam sem recimo srčno želel trenirati atletiko. Kraljico športa. A kaj ko v našem knapovskem kraju Kisovec ni bilo ne atletskega stadiona, ne atletskega kluba. Tega so imeli v bližnjih Trbovljah. Ki pa so bile za takratne razmere od mojega kraja odmaknjene za dva avtobusa vožnje, avtomobila pa tako in tako v moji knapovski družini nismo nikoli imeli, da bi me tja vozili. Zato sem bil žalosten. Pa ne dolgo. Sem se pač odločil za smučarske skoke in nogomet, ki imata pri nas stanovsko pravico. Tudi o teh dveh športih bom pisal.

Ampak atletika mi nikoli ni šla iz misli. Kajti moji časi so bili časi Carla Lewisa, Sebastiana Coeva, Ljudmile Kratochvilove, Edwina Mosesa in drugih atletskih asov, o katerih smo sanjali in si domišljali, da bi bili lahko ravno tako dobri kot so oni, če bi trenirali atletiko. Zraven smo si predstavljali, da če je atletika kraljica športa, bi bili potem mi kralji. To pa ni kar tako. Biti kralj! Vendar, me je kar  hitro minila misel na atletiko, ko sem doma z lesenim metrom premeril kuhinjo in izmeril dobre štiri metre. Misel, da bi  jo lahko preskočil dvakrat, kot jo je vsakokrat Carl, se mi je zdela tako neverjetna, da nekaj časa še njemu nisem povsem verjel. Le kakšne metre imajo v ZDA, sem si rekel. Čeprav je moj Korl, kot sem mu rekel, podobno daleč skočil tudi pri nas v Evropi. Misel na to, da bom vsaj tako dober kot Korl sem opustil. Pa kraljica športov gor ali dol.

Ampak z leti, ko sem v vseh športih postal veteran ali starček, sem se spet zaljubil v atletiko. Saj je tek čez drn in strn tudi atletika, mar ne? Po mojem je. Za vsak slučaj, če kdo dvomi, pa grem vsaj enkrat letno na atletsko stezo v Trbovlje (ha, ha, zdaj imam avto!) in tam odtečem sto, dvesto ali tristo krogov. Pač, kolikor se za  humanitarni tek zmenimo. Ali dokler ne omagam.

Ker rad dajem nasvete, še tole. Vsi tisti, ki se boste v teh dneh odločili, da postanete atleti, pomislite na naše davne prednike. Bosi ali slabo obuti so tekli iz kraja v kraj. Ne zaradi rekreacije ali medalje, ampak ker so iskali hrano, so šli k ljubici ali pa so pred kom bežali. Pa je kar šlo. Menda. Zato se nikar ne sekirajte, če ste kot rekreativni atleti počasni, če le s težavo premagate petko ali desetko, če le z velikim naporom preskočite kakšno oviro (recimo podrto drevo čez tekaško potko) ali morate preskočiti kakšen jarek ali lužo, da si ne zmočite dragih športnih copatov. Saj se vam ne mudi, nihče vas ne preganja, k ljubici greste lahko tudi z avtom in v tem primeru celo ne boste prepoteni, hrano pa tudi že dolgo s tekom dandanašnji ne iščemo. Glede obutve se pa tudi preveč ne sekirajte. Kupite tisto, ki ni predraga in ne poslušajte tistih, ki vam ponujajo oh in sploh opremo, vi pa še niti ne veste, ali ste ali niste za atletiko oziroma za tek. Copate v kotu pa tudi nimajo kaj delati.

Še en nasvet vam ponujam. Meni je bil koristen, da sem pristal na realnih tleh, da sem se sprijaznil … Torej, ko boste občudovali atlete- recimo skakalce v višino, ki gredo skoraj do poltretjega metra v nebo, mimogrede poglejte proti sobnim vratom in boste spoznali, da bo treba, če ste atlet začetnik, za skok prek te višine pošteno švicati. Ja, res so norci ti naši in svetovni atleti, ki zmorejo skočiti čez vrata, ki preskočijo dve dolžini kuhinje in so na sto metrov prej, preden se  mi sploh zadobra poženemo s startnega mesta. Zato sem sam v zadnjih letih postal vse bol čisto navadni in  neobremenjajoči atlet rekreativec. Čeravno še vedno kdaj sanjam, da bom nekoč olimpijski prvak. Tak sem. Kaj čem.


Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.

Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniški zbirki in dve zbirki pravljic.

Jo oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.

DELITE
Pomakni se na vrh