“Jaz pa imam doma gorko peč, pa gor ne smem”
Pogosto, ko razmišljam o ljudeh, ki sem jih nekoč poznala, ugotavljam, da se težave, ki so pestile enega ali drugega, do danes niso dosti spremenile. Zamenjal se je le ”celofan”, morda je tudi način ”podjebavanja” bolj prefinjen, vse ostalo je ostalo približno enako. Hudobija je živa že od nekdaj, zloba prav tako. Dobrota je celila srčne rane že pri Adamu in Evi in jih celi še danes. Pred tridesetimi in več leti so bile opravljivke tiste, ki so po krivici uničevale življenja, danes so to družabna omrežja.
Ded Luka (1881) je bil sila zanimiv možak. Sicer je umrl že leta 1967, sredi decembra, a nič zato – spomini nanj so še zmeraj zelo živi. Otrok ni preveč maral, zmeraj nas je podil stran, češ ne motajte se mi brez potrebe pod nogami. Ko pa se je usedel za mizo, je zelo rad pomodroval, pomožval. To so bili časi, ko ne pomnim, da bi kdaj slišala, da so moški čvekali. To so počele le ženske.
Neštetokrat je rekel, da je treba vsakič, preden kaj rečemo, prešteti do deset. Ko sem bila še bolj divja, kot sem danes, se mi je zdel njegov nasvet trapast. Zdelo se mi je namreč, da je treba vse, kar nam leži na duši, takoj izkašljati. Takoj razčistiti.
Še dobro, da me je življenje naučilo, da je bolje, da se ”nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha”.
Nikoli ni preklinjal, bognedaj, da bi uporabljal vulgarne izraze! Bil je znan kot velik ljubitelj žensk, in če mu je kakšna padla v oči, je, četudi je bil poročen, brez zadrege stopil do nje in ji rekel: ”Jaz pa imam doma gorko peč, pa gor ne smem.” Ob takšnem ”pesniškem” nagovoru ga je redkokatera zavrnila, sploh, ker je vsaka vedela, da ji bo pustil tudi plačilo. Zavedal se je, da ni nič zastonj, še ”grehi” ne. Spolnost pa je imel za svojo moško pravico.
Za bližnje se je znal tudi postaviti. V tovarni Alpina, kjer je delal njegov najmlajši sin, je bil eden od mojstrov precej žleht in je fantu, ker je bil kmečki, nagajal na vsakem koraku. Ded je kar nekaj časa tuhtal, kako naj ga ogovori, da mu bo brez večjih političnih posledic, povedal, kar mu gre. Pa je nekoč stopil do njega, snel klobuk in mu rekel: ”Veš kaj, tovariš, jaz sem pa zelo dobro poznal tvojega očeta. Bil je dober in pošten človek, ni bil baraba!” Potem se je obrnil in šel. Menda je dotičnemu šele čez nekaj dolgih tednov kapnilo na pamet, kaj mu je Luka pravzaprav hotel povedati.
A se še spomnite noči, ko so znani neznanci uničili fasado ministrstva za kulturo? Lahko si le predstavljam, kako bi ded Luka zmajal z glavo, če bi bil še živ. Vse, kar je imel, si je prigaral v potu svojega obraza. Nikoli, ampak res nikoli, ni bi namerno delal škode ne doma ne pri sosedu! Četudi slednjega ne bi preveč maral. Trdil je namreč, da to počnejo le plašurji, tisti, ki jih vzdržuje ali občina ali neumni starši.
Ded Luka je zelo cenil pametne Žirovce. V njegovem času jih je bilo kar nekaj. Dajal jih je za zgled tudi nam, otrokom, kadar je bil ravno pravšnje volje.
Pozimi se je knajpal v ledeno mrzli vodi, bos pa je tekal tudi po snegu. Ko je pritisnil strupen mraz, je spal pri odprtem oknu! Dodobra pa si je ”zračil” tudi mednožje! Nosil je hlače s širokim razporkom. Enkrat samkrat se spomnim, da je potarnal, da bi mu tista reč skoraj zmrznila. Je pa treba dodati, da je bil klen in živahen še pri dobrih osemdesetih letih. ”Ta prav dedec lahko trikrat na dan!” se je petelinil. Je lahko zato, ker si je tisto reč nenehno zračil? Kaj pravite? Vredno posnemanja! Več prezračevanja, več zdravja, več seksa, manj covida!
Nekoč se je orgijam reklo ”vožnja z vlakom”. Udeleženci so se ”priklopili’‘ drug na drugega kot lokomotive. V Žireh smo imeli gostilničarja, ki je rad dejal: ”Tista, ki je pametna, se ne bo nikoli matrala v Alpini, na normi! Doma se bo lišpala in nosila pelc montl!”
In kot pravi zgodovinski spomin, je bilo takšnih kar nekaj. Celo v Žireh. Kdo ve, kako je bilo v Ljubljani? In sam Bog ve, kako je v tem mestu danes?
Žal je tudi pregovor stran od oči, stran od srca, vedno bolj živ, posledice pa vedno bolj zaskrbljujoče. Cerkvenih porok je danes skoraj polovico manj, kot pred dvajsetimi leti, v letu 2020 je bilo krščenih zgolj še 38 % v Sloveniji rojenih otrok. Rojenih je bilo 18.767 oziroma skoraj 3.500 manj kot leta 2010. 13 % so k tem rojstvom prispevale priseljenke brez slovenskega državljanstva.
Moji starši so odraščali v družinah z več kot desetimi otroki. Sama sta bila že malo bolj skromna; bile smo le tri sestre. Povprečje sem mičkeno popravila, saj imava z možem štiri otroke. Moji otroci so me razveselili s petimi vnuki.
Kakšna prihodnost se nam obeta? Nič kaj rožnata. Otrok bo vedno manj, hišnih ljubljenčkov bo vedno več, kar je po svoje razumljivo, saj dobiva egoizem vedno močnejša krila.
Bojim se celo, da bodo Evropejci, takšni, kot jih danes poznamo, izginili prej kot v 50 letih. Če je ded Luka moral početi tiste reči vsaj trikrat na dan, je povprečje sodobnega moškega sila klavrno; tisti, ki pridejo na svoj račun vsaj trikrat na leto, so lahko že veseli.
In kaj bo požrlo Evropo? Preveč egoizma, razvajenost in vedno manj vrednot, ki so bile še moji generaciji svete.
In ne nazadnje; vsi poznamo pravljico o Volku in sedmih kozličkih. Se še spomnite, kako nepremišljeno so odprli vrata nevarnemu obiskovalcu, ki jih je potem požrl? Škoda res, da na to pravljico kasneje, ko odrastemo, čisto pozabimo.
Zato pa je tako, kot je.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
