Johance iz Slovenskih Vodic
Odkrito povedano; še nikoli ni bila slovenska posebnost, da osel gre neštetokrat na led, tako vidna – celo iz vesolja – kot ravno zadnje čase. Vsak, ki ima pet minut časa, nas lahko “nategne” po dolgem in počez!
Stari ljudje, ki so bili sicer brez prave formalne izobrazbe, a z veliko življenjske modrosti, so me naučili, da bližnjega spoznaš šele v nesreči. Svoji ali njegovi. Ali pa takrat, ko med in mleko nehata teči in ljudje pokažejo pravi obraz, ki so ga do tedaj skrivali pod masko prijaznosti in dobrotljivosti.
Zdenka je bila ena tistih, ki so se ji ljudje smilili. Že kot mlado dekle je začela delati pri RK, pomagala je, kolikor je le lahko. Po spletu okoliščin je ostala samska. Nekoč je vzela k sebi žensko z majhnim otrokom. “Ne vem, če je to dobro, čudne stvari govorijo o njej!” jo je svarila sodelavka. Ko je mali nadobudnež prerasel plenice, se je Zdenki zdelo, da pa bi bil že čas, da gre njegova mamica v službo in vsaj malo prispeva v hišni proračun. Ko ji je omenila, se ji je ženska uprla. Da ona, poštena ženska, že ne bo delala med samimi moškimi! Po mukah in težavah ji je našla službo v škofjeloškem Kroju.
»Ne, tja, med opravljivke, me ne bo nihče spravil!« se ji je znova uprla.
Kmalu si je našla prijatelja in Zdenko brez milosti izrinila iz spalnice. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če ne bi posredoval Hišni svet. Bi jo vrgla na cesto?
Iz čisto vsakdanjih zgodb, ki jih piše življenje, se lahko marsičesa naučimo.
Ena tistih, ki zadnje čase doživlja reinkarnacijo, je zgodba Vodiške Johance (Ivanka Jerovšek, 1885-1919). Težko bi našli bolj prefrigano sleparko, kot je bila ona! Bila je mojstrica v tem, kako vleči ljudi za nos! Najprej je naivneže prepričala, da se ji je skozi videnje 13. aprila 1909 ”prikazala” Marija. Ko je videla, da so ji nasedli, se je domislila ”svetniške zamaknjenosti”, skozi katere je ”podoživljala” Kristusovo trpljenje in potila kri. Župnik, pri katerem je bivala, ji je priskrbel celo strežnico in posebno sobo, v kateri je vsak petek in sredo ob treh popoldne ”ponavljala” Kristusovo trpljenje. Predstave so bile, seveda, povezane s pobiranjem denarja. Menda so naivnežem prodajali celo krvavo vodo, v kateri so bila oprana njena oblačila.
Prefriganko je razkrinkal šele izvošček, ki jo je peljal v poljansko klavnico po kri. K razkritju prevare je pomagal tudi salezijanec, dr. Josip Valjavec, ki je Johanco osebno obiskal in tvegal veliko pohujšanje, ko ji je med predstavo potegnil s telesa odejo. Je bilo tiste, ki so odprtih ust verjeli v čudeže, kaj sram, ko so izvedeli, da je Johanca ”krvavela” s pomočjo preproste naprave za brizganje krvi, sestavljene iz gumijaste krogle in cevk, napeljanih po telesu, zgodovina molči.
Tudi nek Časarjev Tona, rojen proti koncu 19. stoletja, ni bil od muh. Menda je bila velikost njegovega pimpeka v obratnem sorazmerju s premetenostjo. O sebi je začel širiti glas, da zna poskrbeti za ”brezmadežno spočetje”. Praktično je to pomenilo, da so bile ženske, zaradi njegovega majhnega uda, po spolnem odnosu še zmeraj nedotaknjene …
Četudi se ni nikoli poročil, je bilo menda njegovih potomcev kot listja in trave.
Marlekična Jera (1913) je bila potovka, prodajala pa je tudi arcnije. Za med je šla zajčja scalina, ki je, tako je trdila, celila še tako trdovratne gnojne rane. Razkrili so jo otroci, ki so (imela je velike prsi) oprezali za njo v upanju, da jim bo pri preoblačenju razkrila zgornji del telesa. To se ni zgodilo, so jo pa zalotili, kako je vsebino lastne kahle zlivala v stekleničke …
Takšnih vaških in tudi mestnih lumpov je bilo še veliko. Pa, roko na srce, z njimi ni bilo čisto nič narobe! Celo vsega občudovanja so bili vredni zaradi svoje inovativnosti! Zakaj bi imeli žuljave roke, če pa so lahko udobno in brez skrbi živeli na račun človeške lahkovernosti in neumnosti!
Me pa jako čudi, kako je mogoče, da so se Vodiške Johance že do te mere razmnožile, da postajajo celo zelo nevarne, saj s svojim vplivom ogrožajo življenja naivnih ljudi! Kdo bi si mislil, da bomo v 21. stoletju doživeli, da je takšnih, ki verjamejo novodobnim Johancam, celo vedno več, ne manj?
Veste, Johance se ne ustrašijo nobenega izziva! Vem iz lastnih izkušenj. Dogajalo se je v času, ko je zbolel sin. V težkih trenutkih se človek oklene vsake, še tako nenavadne rešilne bilke. Spominjam se gospoda, ki mi je prinesel ”zdravilno glino”, izkopano na mestu, kjer se menda po ljudskem izročilu križajo ”zemeljske svete poti”. Cena je bila ugodna, komaj 250 nemških mark. Spet drugi so me prepričevali, da mora fant pojesti čim več nekih ”japonskih gob”, ki ozdravijo vsako obliko raka. Verjemite, če bi kupila vse, kar so mi ponujali, bi prišli na kant. Da ne pozabim: le zdravilno vodo iz Bukovniškega jezera mi je Neda prinesla zastonj.
Ko sledim zapisom na družabnih omrežjih, me postaja strah. Celo moja znanka, ki je zdravnica, verjame, da je zemlja ploščata, da nam bodo pri cepljenju proti Covidu vstavljali pod kožo čipe. Prerokovalci, ki trdijo, da so covid trosili kar iz letal, še zmeraj dobivajo na stotine všečkov. Šloganje iz kart, zvezd in kavnih usedlin je v polnem razmahu. Stroka postaja frdamana, ”Johancam” pa verjame vedno več državljanov. Vraževerje postaja kljub velikanskemu napredku znanosti, dostopnosti informacij in znanja, del krute resničnosti.
Pa ko bi nam delale zgago le Johance!
Ob soočenju s slovensko politično sceno se pogosto spomnim nanjo, hkrati pa tudi na prizore iz marsikatere kmečke kamre: oča, gospodar kmetije leži v poslednjih izdihljajih, njegovi otroci pa se ob smrtni postelji ravsajo za dediščino!
Vsaka podobnost z različnimi muhami enodnevnicami, imenovanimi ”najprimernejši mandatarji”, ki jih bildajo strici in mediji, je zelo namerna!
Oslom, ki vedno znova in znova zdrsnejo na ledu, sploh ni pomembno, da so ti kandidati kot definicija o strahovih: po sredi votli, okoli jih pa nič ni.
Včasih pomislim, da bi se morali že v osnovni šoli več in temeljiteje učiti o slovenskih pregovorih. Ne nazadnje bi bilo lepo in prav, če bi učenci spoznali tudi Vodiško Johanco.
Morda bi potem vsaj dvakrat premislili, preden jih kakšna takšna pelje žejne čez vodo?
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
