Ščepec bontona

milena_miklavcic_petpredpeto

Žal nisem ne Edvard Kadič ne Ksenija Benedetti, da bi imela strokovno znanje o poslovnem (in siceršnjem) bontonu v malem prstu. Moje razmišljanje vzemite kot razmišljanje neke čisto običajne državljanke, ki pa ji je vseeno mar.

Drznem si reči, da bi bila vesela, če bi ščepec bontona vključno z retoričnimi spretnostmi vtepali v glave vsaj osnovnošolcem. Žal ga ne. Zato pa je danes tako, kot je, saj stojijo za katedrom tudi osebe, ki bi iz znanja o lepem vedenju padle že na prvem izpitu. Mraz me strese ob misli na tisto golo rit, ki smo jo gledali na Prešercu.

Vsak človek, dober ali slab, ima izdelana določena pravila, ki oblikujejo njegov intimni bonton.

Malo za šalo, malo zares, začne se že pri solati; jo jemo z vilicami ali lahko tudi s prsti? V katerih primerih bi nadrli soseda kot psa? Bi si brez slabe vesti privoščili človeka, ki nam ni všeč? Kdaj in komu reči pizda, svinja, lopov, baraba? Ko smo besni, porinjeni ob zid? Koliko energije potrebujemo, da se raje ugriznemo za jezik?

Pravil obnašanja, ki največkrat obležijo v kakšnem zaprašenem predalu, je nič koliko. Z njimi se, vsaj teoretično, srečamo že v vrtcu, ni tako? A kaj, ko se zmeraj najdejo takšni, ki si domišljajo, da jih lahko kršijo.

Preden gremo v savno, na nudistično plažo, k spovedi, na letalo, na kosilo k stari mami, h ginekologu, v trgovino, knjižnico, v službo … moramo vsaj približno vedeti, kaj lahko na določenih mestih počnemo in česa ne smemo. Žal je izjem, nad katerimi je le ”modro nebo” vedno več, ne manj.

Zanimivo pa je, da ljudje največkrat kažejo en obraz, če so v bližini kamere (občinstvo) in drugega, ko so te ugasnjene.

Spominjam se nekega gostilničarja, ki je zelo težko prenesel kritike na račun svoje kuhinje. Več nas je sedelo za mizo, ko je prisedel in robantil nad tistimi, ki niso hoteli plačati z izgovorom, da je bila hrana zanič. “Naslednjič, če še kdaj pridejo, jim bom pljunil v juho!” je dodal v jezi. Verjemite, vsem je zastala žlica, odrinili smo krožnike in se v tisto gostilno nismo več vrnili.

Zelo podobno se počutim ob ljudeh, ki druge radi pošiljajo v maloro. Bojim se, da bodo to storili tudi z menoj, ko jim bom obrnila hrbet.

Načeloma v zasebnem življenju zelo pazimo, koga spustimo v svoj intimni svet. Vrednote, ki jih cenimo, so nam svete tudi, ko izbiramo prijatelje. Če smo bolj umirjeni, če se za mizo radi pogovarjamo, bomo tistega, ki bo razgrajal, v pijanosti razbijal steklenice, povabili prvič, zadnjič in nikoli več. Lahko imamo nekoga še tako radi, pa mu bomo vseeno postavljali meje, če bo zraven nas preklinjal, pljuval po tleh in stresal iz rokava opolzkosti.

Pravila lepega vedenja in čustvene inteligence postanejo malo bolj ohlapna, ko se priklopimo na internet. Pogosto sem brala, da se menda tam počutimo drugače, bolj brez ovir, bolj svobodne. Kar z drugimi besedami pomeni, da tudi tisti, ki jim je v realnem življenju mar za oliko, odvržejo kakšno masko, se sprostijo in butnejo iz sebe tudi kaj neprimernega.

Tako na Facebooku kot na Twiterju imam veliko virtualnih prijateljev. Če se komu kdaj odrečem, se zaradi neprimernega obnašanja in poniževanja tistih, ki se z njimi ne strinjajo. Ksenija Benedetti je v eni od svojih kolumn zapisala: “Ne odkrivaj slabosti drugih samo zato, da bi sebe povzdignil.” Misel je že zelo stara, že leta 789 jo je zapisal Nemec Adolf Franz von Knigge v knjigi O stikih med ljudmi.

Kaže, da nam anonimnost, ki jo nudi internet, da neznansko samozavest: v virtualnem svetu radi krepimo svoj lasten ego na slabostih drugih.

Pa da se ne bom v nedogled vrtela kot mačka okoli vrele kaše, naj odkrito povem, zakaj točno sem se lotila razmišljanja o bolj ali manj primernem obnašanju.

Zdelo se mi je prav, da kot čisto navadna državljanka tudi politikom povem, da bo moje mnenje o njih padlo ali pa se okrepilo tudi na podlagi njihovega obnašanja. Ker nekaterih stvari pač ne prenesem, četudi so mi politiki ideološko blizu in jih podpiram.

Že vrabci na strehi čivkajo, da bodo letošnje, aprilske volitve prelomne. Menim, da imajo prav. Res si ne želim, da bi tisti, ki so mi blizu, ostali praznih rok zaradi neprimernega obnašanja, neprimernih twitov, preveč ”sočnih” izjav pred mikrofoni.

Brez ciganke vem, da bo prihajalo do situacij, ko bodo hkrati letela tako polena kot ošpičene prekle izpod neba. Zelo si želim, da bi jih politiki, ki jih cenim, prenašali pokončno in dostojanstveno. Polena bodo pozabljena, neprimerni odzivi pa se bodo kot lajna vrteli še mesece in mesece – v nedogled.

Nisem pristaš starega pregovora, ki govori o tem, da je včasih bolje molčati. Nasprotno: menim, da se da vse povedati na primeren in kulturen način.

Čisto nič ne briga, kakšni so ”oni tam”. Naj bodo kakršni koli že, vsak si sam kroji svojo usodo. Prav tako nerada slišim: ”Če oni lahko, bomo pa še mi.”

Želim, da so tisti, ki jim dam svoj glas – najboljši.

Čas do volitev bo morilski v vseh pomenih besede. Če kdaj, bo šlo tokrat na nož. Kaže, da bodo dovoljena čisto vsa sredstva. Speči vojaki tako v medijih kot na družabnih omrežjih so v pripravljenosti. V rokah nimajo pušk, a zelo kvalitetno se da ”ubiti” tudi z besedo.

Vem, da bo zelo težko ohraniti dostojanstvo, pokončnost ter moč, ki bo potrebna, da volivci ne ostanemo praznih rok.

Če kdaj, se bo tokrat iskalo vsako špranjo, vsako, še tako neznatno slabost, s pomočjo katere se bo nasprotniku zadal udarec. Najraje tistega – pod pasom.

“Pogosto zadostuje ena sama beseda, da človeka razglasijo za modreca, in prav toliko, da ga razglasijo za tepca. Resnično moramo paziti, kaj govorimo.” – Konfucij


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh