Intervju: Igor Gošte

Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si. Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic. Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.

Kako bi se opisali v treh stavkih?

Pa poskusimo, aha, to je že en stavek. Zdi se mi, da sem večni sanjač, ki verjame v pomlad. Po mojem sem tudi med tistimi, ki jim zvestoba ogromno pomeni, zvestoba svojim načelom, zvestoba osebam, s katerimi si delim ta kratek čas življenja na poti v večnost. Kot tretje pa se mi zdi, da sem nekdo, ki gleda s srcem in vidi tudi tisto, kar je marsikdaj očem skrito.

Pa svoje delo?

Ne vem, kaj naj povem o delu, morebiti to, da se vsakega, ki mi je zaupano ali naloženo bojim kot zajec lisice. Ampak le za nekaj kratkih minut, nakar zaviham rokave, ker me ves čas mojega hitrega življenja preganja misel, da ne bom kaj ali česa zamudil. Moji, ki me včasih med delom spremljajo, pravijo, da so celo oni utrujeni od moje hitrosti. Zdaj pri skoraj šestih križih že tudi sam spoznavam, da niti ni čudno, da sem po vsakem opravljenem delu tako izžet.

Kako bi opisali svoje oddaje, ki jih redno pripravljate in so dostopne tudi na www.igorgoste.si?

Te, ki so naložene na tej spletni povezavi, so le majhen del vseh, ki sem jih posnel v času, ko sem bil odgovorni urednik na lokalni televiziji ETV. Tako skozi palec se jih je v dveh desetletjih nabralo najmanj dva tisoč. Od športa, kulture, gospodarstva do politike. Zdaj, ko sem na samostojni poti, snemam zgodbe ljudi, katerih življenje me pritegne. Pogosto so to ljudje, ki niso poznani izven svojega okolja, a so ravno tako neprecenljivi. Rad se pogovarjam z upokojenimi knapi (rudarji), s kmeti, z ljudmi, ki so premagali bolezen, ki so invalidi, pa z ljudmi, ki so izkusili bridke preizkušnje tega ali onega “izma“.

Kako izberete goste za svoje oddaje?

Ne boste verjeli, največkrat med tekom. Takrat, ko sem sam s cesto in s svojimi mislimi, se rojevajo mnoge ideje. Le redke potem padejo na plodna tla. Včasih me celo kdo pokliče ali me opozori, da blizu mene živi zanimiv človek, ki bi imel kaj povedati. Zagotovo bi posnel še več oddaj, če bi imel bolj globok žep.

Ste pa tudi naš kolumnist. Kje črpate material in teme o katerih pišete?

Za Reporter in Večer pišem bolj politično obarvane kolumne. Za Javnost sem se lotil športnih kolumn. Marsikdo ne ve, da sem kot odgovorni urednik na ETV vodil tudi športno oddajo Skok v šport. Kar 750 sem jih posnel, vsako sredo eno, brez ene same prekinitve. Šport mi je blizu. Bil sem smučarski skakalec, nogometaš  velikega nogometa skoraj do  svojega Abrahama, vrsto let pa tekač, zdaj celo ultramaratonec. Zato se  bom sedaj enkrat mesečno sproščal še ob pisanju športnih kolumn, ker imam nekako šport v svojih knapovskih genih. Moji predniki, dedka in oče, so morali biti tudi malo športniki, da so zmogli vsak dan v jami vihteti kramp in “filati“ kulm (premog) s hercem (lopato).

Prva kolumna je bila zelo brana. Pričakujemo tudi drugo. Nam lahko že zdaj razkrijete o temi nove kolumne?

Predlagal sem, da vsak mesec napišem eno, od A do Ž. Torej prva na črko A, “Atletika, kraljica športa je tudi za rekreativce“ je za mano. Vesel sem, da je bila lepo sprejeta. Seveda bo tudi druga podobna. Samo ne vem še, ali bo naslov Boks ali Borilni športi. Malce bom razpredal o tem, kako so naši knapje, ko so bili že malce okajeni (vinjeni) znali dobro vihteti pesti. Tudi moj že pokojni oče knap, ki je bil menda strah in trepet gostilniških pretepov. Verjetno se zdaj v grobu obrača, ko vidi, da njegov mlajši sin, torej jaz, ni šel po njegovi poti. Je šla pa njegova vnukinja, moja hči, nekdanja reprezentantka, ki ima kar nekaj zmag tudi v svetovnem pokalu v kikboksu. Po njeni poti gresta zdaj tudi njena sina, moja vnuka, tretji igra nogomet, vnučka pa poje kot slavček.

Ste tudi pisatelj. Kako ste se odločili za pisanje?

Že kmalu, ko sem se pri osemnajstih letih poročil in prvorojenki komaj dobro  polnoleten napisal prvo pesem. Kasneje, leta 1987, sem za šalo v Ljubljani, v Šentvidu pri Ljubljani sem služil vojaški rok, stopil v knjigarno in jih spraševal, če imajo na zalogi poezije Igorja Gošteta. Malo so me čudno gledali, že zaradi vojaške suknje, češ, saj vojaki ne berejo, malo pa tudi, ker seveda takrat mojih knjig še ni bilo. Zdaj so, a je tako, če nisi ravno znan in blizu bele Ljubljane, potem si vesel, če se katera najde vsaj v knjižnici. Sicer pa je od prve pesniške zbirke Svetla tema, posvečena pokojnemu očetu, minilo skoraj dvajset let. Zadnja knjiga, roman V zakulisju, pa je luč sveta ogledala v času prvega vala korone, na materinski dan leta 2020. Zdaj pišem peti roman.

Je po Vašem mnenju lažje napisati pravljico ali knjigo?

Pravljico je lažje napisati, je manj dela. Roman je obsežnejši, zahteva več zbranosti in discipline. Te pa zdaj, ko imam toliko drugega dela, predvsem pisanja, nimam na pretek.

Ste tudi dedek. Kako je živeti v tem obdobju?

Če ne bi bilo korone, bi bilo lepše. Sploh ne pomnim več, kdaj sem nazadnje poljubil katerega od svojih treh vnukov in vnučko. Objamem jih že, pa še to bolj na hitro, da jim ne bi okužil. Sicer pa je obdobje, ko postaneš dedek, primerljivo s tistim, ko postaneš oče. Pravzaprav je lažje, ker svoje otroke vzgajaš, jih kar naprej nadziraš, siliš k učenju in seveda, delaš tudi napake, vnuke pa predvsem crkljaš in jim daješ pametne nasvete. No, misliš, da so pametni. Zdi sem mi, da je to tudi obdobje, ko imaš kar naprej solzne oči. Od ponosa, da ne bo kdo napak razumel. Ko shodijo, te prvič pokličejo ata, te objamejo, ti dajo en cmok na lička, se s tabo igrajo …

Kaj pa počnete v svojem prostem času, ko ga najdete?

Zdi se mi, da že ves čas živim svoj prosti čas. Delo je moj prosti čas, šport je moj prosti čas, pisanje je moj prosti čas … Sicer pa mi ga še največ ukrade branje knjig, revij, časopisov, resnih spletnih portalov, veliko tudi moji humanitarni projekti, ki jih soorganiziram, zaradi česar moram skoraj vsak dan odteči 10 kilometrov, da potem zmorem deset in več ur teka, ko zbiramo denar za bolne, invalide. In da ne pozabim, ker bo to zagotovo prebrala tudi moja žena Mojca, s katero sva skupaj že štiri desetletja (dobra je, da zdrži), moram iskreno povedati, da jo rad razvajam:). Rad jo kam peljem. Na kakšen izlet v tujino. Z avtobusom, ker sam bi se z avtom tako in tako kje izgubil, pa zato, da na avtobusu spoznava nove in nove ljudi.