Preljubemu Prešernu

milena_miklavcic_petpredpeto

Moj preljubi Prešeren,

Čas, ko se spomnimo nate, je spet prišel naokoli. Po svoje imaš še srečo; veš, koliko jih je, pri katerih nihče nikoli ne potrka na vrata. Malčk zato ne, ker so se komu zamerili, malčk pa zato, ker jim gredo ljudje na živce. Tebe se ob letu osorej spomnijo še tisti, ki poezije žive ne prenašajo. Razen, seveda, če popijejo kozarček ali dva, takrat pa iz njihovih ust zadonijo precej kosmati okrogli verzi: ”Jej, pij in kavsaj, za večnost se ne ravsaj!”

Tako radoživ si bil, tako rad si objemal mlada dekleta, jih poljubljal na kipeče prsi, iz njihovih dihov in sramežljivih pogledov si tkal prešerne pesmi, no, ja, včasih tudi hudičevo zatežene in spodobne!

Vem pa, da pa vseeno nisi bil takšna nočna mora, kot te hočejo prikazati skozi neznosno dolgočasne šolske ure in tudi proslave, ki državljane silijo v depresivne misli!

Železno cesto, Sonetni venec, O, Vrba, draga vas domača in številne druge smo se učili za ocene, tvoje apokrifne, zelo spotakljive verze pa smo žebrali na skrivaj, da nas niso slišali odrasli. Ker če bi ujeli na ušesa tisto, najbolj nedolžno, France Prešern je skoču čez cvirn, cvirn pa poč, Prešern dol skoč, bi palica pela!

Vsako leto okoli 8. februarja novinarji odhitijo na teren in molijo naključnim državljanom mikrofone pred usta. Sprašujejo jih, koliko berejo slovensko poezijo, koliko berejo tvoje Poezije, koliko pesmi znajo na pamet. Koliko knjig imajo doma.

Jejejej! Sogovorniki mencajo, ne vedo, kaj naj rečejo. Naj povedo po pravici ali raje ne?

Ti pa moram povedati, preljubi pesnik, da sem bila pogosto jezna nate. Pa ne zato, ker mi je mama za proslavo tebi v čast sešila novo oblekico! Jezna sem bila zato, ker nikoli nisem bila kaj prida za na oder. Bilo me je strah, luči, ki so me tam obsvetljevale, so me zmeraj zmedle. Pozabila sem besedilo, glas se mi je zatikal, v grlu se je nabiral cmok. Čeprav so mi v dvorani ploskali, sem vedela, da se mi po tihem privoščljivo smejijo.

Spomini na nastopanje so na srečo zbledeli, ostale pa so tvoje pesmi, ki sem se jih naučila na pamet. V vsaki, še tako slabi stvari, se skriva kaj dobrega, mar ne?

Kasneje, ko so me takšne stvari, kot si jih opisoval v svojih ”prepovedanih” pesmih začele zanimati, sem se pogosto spomnila nate.

Tale kitica iz pesmi ”Dekletam”, je, ne boš verjel, še danes zelo aktualna. Kot da vmes ne bi preteklo za stoletje in pol Save!

Fante zbiraš si prevzetna,
se šopiriš, ker si zala;
varji, varji, de priletna
samka se ne boš jokala!

Tudi ”Nezakonska mati” je še kako živa! Kdo bi si mislil, kajne?

Kaj pa je tebe treba bilo,
dete ljubó, dete lepó!
meni mladi deklici,
neporočeni materi?

Povodni mož pa je naravnost vizionarski! Človek bi si želel, da se je v narodu v stoletju in še malo nabralo kaj več treznosti in pameti. Ravno te dni so pokopali neko Amando, ki ji je sodobni povodni mož vzel življenje, njeni otroci pa so postali sirote. Dragi moj France, živimo v čudnih časih. Pesniški stan tudi danes ni kaj prida vreden. Pa ne zato, ker bi pesniki ne znali pisati pesmi, temveč zato, ker je tistih, ki bi pesmi bralo, veliko premalo?

Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi;
eden hvali in spet drugi vpije: “fej te bódi!”
Ta veli mi: poj sonete; úni: poj balade;
tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi.

Si predstavljaš, kako luštno bi bilo, če bi v dneh, ko se te spominjamo, postavili sredi odra ali sredi dvorišča čisto navadno mizo, okoli nje pa bi se posedli razposajeni in veseli Slovenc, ki bi ob vinu vzneseno in nasmejanih obrazov pripovedovali tvoje pesmi ter jih sem in tja požlahtnili z okroglimi verzi, ki jih imaš obilo?

Potem bi se objeli in zapeli:

”Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
naj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!”

Kakšna radost bi se naselila med ljudi! Stopi s svojega kamnitega piedestala, prisedi, bova nazdravila, pa rekla kakšno zabavno, mogoče tudi pesniško! In se tudi midva objela, kot se objamejo tisti, ki se imajo radi. (smeh)

Morda ti bom, če bova prave volje, prebirala odlomke iz svoje zadnje knjige. Kdo ve, lahko se celo zgodi, da ti bodo všeč? Še na mnoga leta, dragi pesnik! Vrata v mojem srcu so ti na stežaj odprta!


Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.

DELITE
Pomakni se na vrh