Borilni športi niso za vse

Pred vami je moje drugo po abecednem vrstnem redu razpredanje o športu. Naslov bi bil lahko tudi boks, ker je to menda najbolj plemenita športna zvrst. Ampak, ker poznamo še kaj drugega kot boks, naj bo naslov kar Borilni športi niso za vse. A gremo najprej k boksu, ki sem ga v otroških letih spremljal ponavadi okrog druge ure zjutraj. Še v času, ko smo signal vlekli prek anten, ki so štrlele ven iz streh naše knapovske ali delavske kolonije. Upam, da ste toliko stari – tisti, ki to berete – da vam je še v spominu, kako je bilo, če je močno pihalo, ali po kakšnem neurju. Antene  pogosto niso bile dobro pritrjene, zato se je že ob manjšem vetru televizijski signal, ki smo ga prejemali prek kumskega oddajnika, Plešivca ali pri nas kasneje prek Marele pogosto izgubljal. Nič, eden od nas je odšel na podstrešje in začel anteno sukati sem ter tja, dokler se ni spodaj skozi okno kuhinje, kjer smo imeli televizijo, slišal glas: “Ujel si. Pusti pri miru. Dober sig…“  Verjetno je hotel reči, dober signal je, a kaj ko je že izginil, ker je tisti zgoraj prepozno slišal, kaj mu hoče spodaj skozi okno dopovedati in je anteno ravno v tistem trenutku še malo premaknil. Čeravno je zgoraj ves čas na ves glas vpil: “Se zdaj lepo vidi, je lepa slika? “

Kakorkoli, ob dveh zjutraj je bil pri nas vedno dober signal. Za takratne razmere. Dobro, malce je  snežilo, kot smo rekli sliki, ki ni bila recimo kot danes v HD tehniki ali visoki ločljivosti. Veste, če bi danes na ekranu tako snežilo, kot je nekoč pred petdesetimi leti, bi veliko plazem, takrat so bili to ekrani ali katodne cevi, zletelo skozi okna. Da ne razpredam o tem, da je kar naprej in naprej zmanjkovalo “štroma“ (elektrike). Pa je spet trajalo eno rundo, da se je televizija spet vklopila. Seveda, ko je elektrika spet stekla po žicah. Ponavadi smo ob dveh zjutraj spremljali boksarski dvoboj dveh legend. No, takrat še to nista bila, bila pa sta najboljša. Muhammad Ali, rojen in meni bolj poznan kot Cassius Clay in Joe Frazier sta bila na dobri poti do legend. Sam sem navijal za Frejzerja, brat za Kleja, tako smo takrat rekli, oče je pa užival, predvsem to. Meni je šel Klej na živce, ker je bolj kot boksal poplesaval. In ko že govorimo o plemenitosti, meni se ni zdelo nič kaj plemenito, ko je eden drugemu razbil čeljust, drug pa prvemu polomil rebra. Res pa je, da nista udarjala pod pasom, tja kjer moške najbolj boli. To pa ne.

Nič kaj drugače ni bilo, ko so bile olimpijske igre. Še danes se spomnim, kako je moj dedek, starata sem mu rekel, navijal in udarjal s pestmi, ko so se po ringu podili drobni borci najlažje kategorije in zraven kričal: „Daj ga, Daj ga!“ Skoraj v televizijo je zlezel. Ni kaj, plemenito za “popizdit“. Ampak meni je bilo to tako hecno, da sem se še sam povsem vživel v dogajanje na televiziji. Le včasih sem pokukal malo zadaj in se čudil, kako sta tako močna in velika boksarja sploh lahko spravila noter. A mislite, da sta mi star ata in stara mama znala to čudo pojasniti?

Dajmo še o drugih borilnih športih. Spomnim se, ko so v naš kino prišli filmi o Brusliju. Za nas mulce je bil Bruce Lee Brusli in pika. Ubogi tisti šibkejši, ki so šli z mano po filmu domov in sem na njih preizkušal tehnike kungfuja. S poudarkom, na šibkejših. Res plemenito, če danes pomislim na to.  Tistih močnejših, večjih, sem se seveda izognil. Plemenito. Še nundžake (nunchake) smo si otroci zadaj v drvarnici naših hiš naredilo sami, da smo bili še bolj nevarni. To sta dve palici povezani s kratko verigo. Včasih zelo nevarni, če si preveč mahal z njimi. Tudi pri treningu si se lahko pogosto samopoškodoval, ko si jih vrtel, tako kot Brusli v filmu. Vem iz lastnih izkušenj. Sicer pa, še ena boleča buška več.

Kasneje, ko sem odrasel in me je recimo šef v firmi vprašal, čigav sem in sem povedal, da od Bogomirja, se je pogosto nazaj slišalo vprašanje, tako bolj previdno: A “od Buhca?“ Tako so namreč klicali mojega očeta. Ne vem zakaj (to izvedel sem kasneje) so bili do mene potem vedno spoštljivi, skoraj bali so se me, še celo tisti, ki me je poslal na služenje JLA v Šentvid, je bil začuda do mene spoštljiv in prizanesljiv. Lahko bi me poslal kam v Makedonijo, kjer je služil moj oče. Pa me ni. Slišal sem, da so imeli mnogi moji starejši znanci kar nekaj opravka z mojim očetom. Enkrat mi je sam ob neki priložnosti dejal, da ko veš, da bo slej ko prej treba udariti, moraš to storiti prvi in dovolj močno, da onemu drugemu tudi na kraj pameti ne bo več padlo, da bi še kaj poskušal ali se petelinil. Seveda sem počasi izvedel, da je bil oče v mladosti boksar, in da je to veščino pridno vadil tudi potem, ko je ta šport opustil. Še vedno pa je “treniral“ na kakšnih veselicah, ali pa ko je šel k mami v gostilno, kjer je delala, miriti kakšne okajene (vinjene) goste. Eno na gobec in brco v rit, pa so se skobacali domov. No, ja, verjetno se danes moj oče v grobu obrača, ker njegov mlajši sin, torej jaz, ne uporabljam rok, ampak bolj kot ne gobec. Pravzaprav pa tudi roke, kajti z njimi marsikaj napišem. Tudi kaj takega, kar druge verjetno zaboli, kot koga zaboli od pesti. Le da se onadva s pestmi spoprimeta na odprtem polju, recimo v ringu, mi z besedami pa v varnem zavetju ob računalniku ali mikrofonu. Kaj je bolj plemenito, vas vprašam?

Verjetno pa je moj oče ponosen na svojo vnučko, mojo hči, ki je marsikoga pošteno in plemenito namahala. Kikboks je njen šport. Pol kontakt, kjer ne gre čisto zares in bolj vse sloni na tehniki, a vseeno kakšna prileti mimo kepe. Kar nekaj pokalov je doma, zmag na svetovnih pokalihm … Tako da, ata, če z mano ni nič, imaš naslednike.

Lahko bi še kaj zanimivega napisal o junakih kikboksa (kickbox), karateja, tekvendoja (taekwondo), kaj o nindžah, samirajih, rokoborbi, tudi kaj o naših judoistih in njihovem tvorcu olimpijskih medalj Marjanu Fabjanu, s katerim sem že tudi kdaj na kratko poklepetal, a nekaj moram pustiti še, ko pridejo na vrsto druge črke. Tudi o judu bo treba enkrat kaj zapisati.

Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.

Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic.

Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.