Intervju: Milena Miklavčič

Milena Miklavčič je slovenska pisateljica, novinarka in ljubiteljska raziskovalka preteklosti. Piše dela, ki so namenjena tako otrokom kot tudi odraslim. Pred kratkim je izdala kar dve novi knjigi Kuharske prismodarije za pobalinčke in babice ter psihološki triler Kje je otrok? Je dobitnica različnih literarnih nagrad in priznanj, predvsem pa je oseba z velikim srcem, ki ji je življenje namenilo veliko lepih in tudi težkih trenutkov.

Milena na naši strani piše tudi kolumne; novo si lahko preberete vsak torek.

Poznani ste kot pisateljica in novinarka. Kako bi se opisali sami?

Težko bo, a se bom potrudila; vse življenje sem zelo hiperaktivna, med kuhanjem in ostalimi hišnimi deli imam ob sebi rada vnuke, da mi pomagajo. Doma se držim načela, ki se glasi: ”Več, kot naredijo drugi, manj je meni treba.” Poskrbim, da se sedenje za računalnikom pokombinira s fizičnim delom, z vsaj dveurno hojo v naravi. Ko se nečesa lotim, vztrajam do konca. Včasih, če se zatika, postanem nestrpna. Nerada prosim za pomoč, a če jo dobim, je moja hvaležnost neskončna. Sem velik lokal patriot, živim v rojstnem kraju, ki je zame najlepši na svetu. Nekoč sem veliko potovala, danes mi je za te reči škoda časa. Rada imam vnuke, bi rekla, da celo bolj, kot lastne otroke. Berem, se pogovarjam s tistimi, ki mi želijo zaupati svojo zgodbo. (smeh) Sicer sem zelo realna, ne sanjarim, kako bi bilo, če … raje izkoristim to, kar mi je dano. Zlepa se ne pritožujem, življenje me je naučilo, da je lahko tudi takrat, ko grmi, lepo.

Imate v Sloveniji med pisatelji konkurenco?

Kakor se vzame. Na področju, ki ji rečemo občanska znanost/citizen science morda niti ne toliko. Podobnih zgodb, ki bi bile povezane z intimo prednikov, kot vem, pred menoj ni zbiral še nihče. Vsaj ne v takšnem obsegu, kot je to uspelo meni. Trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače ima okoli 1400 strani, lahko si samo predstavljate, koliko samoizpovednih zgodb je to! Da o vloženem delu niti ne govorim!

Zgodbe, ki jih pišem za otroke, imajo, po drugi strani, veliko konkurenco. Kot samozaložnica zelo težko konkuriram večjim založbam, ki imajo tudi večje možnosti za trženje. Ko odrasli kupujejo knjige za otroke, so pogosto zelo previdni in izbirajo med znanimi imeni. Čeprav se, to povem iz lastnih izkušenj, včasih tudi opečemo.

Zelo sem ponosna na prvenec Kje je otrok?, ki je žanrsko sicer ”le” kriminalka, a sem se potrudila, vsaj tako menijo bralci, da sem ji dodala dovolj snovi za razmišljanje, ne nazadnje drži roman bralca v napetosti vse do zadnje strani. Recimo, da je to zame vrlina, ki jo imam rada tudi tedaj, ko berem knjige drugih avtorjev.

Moram pa reči, da Kje je otrok? ni moj prvi krimi roman. Še eden obstaja; krimi roman za otroke z naslovom Pika na B. napisala sem ga za moje otroke, ki so odraščali tako, kot bi si danes, s tridesetletnim zamikom le želeli. Podili so se po travnikih in se ”pogovarjali” s črički, ki jih je bilo polno. Sin Blaž in črički so mi dali idejo za pravljično soočenje z razbojniki, ki sta jih deček in čriček uspešno premagala.

Kdo je vaš vzornik? Ga imate?

Tukaj ste me pa našli! Z vso gotovostjo lahko rečem, da jih nimam. Od vsakega, ki mi je všeč, vzamem tisto, kar je dobro, pozabim pa na stvari, ki so mi moteče. Še največ sem se naučila od starejših, ki sem jih intervjuvala v zadnjih petintridesetih letih. Vse, kar so znale, so si nabrale iz lastnih izkušenj. Koliko pregovorov so znale na pamet! Četudi se nam danes zdi, da so bile  v patriarhatu zastirane, so znale najti ”obhode”, da so manj trpele.

Nameravate izdati še kakšen roman?

Seveda. Računam vsako leto enega. Dokler bom le lahko. V delu je že tudi 4. del Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Pa pravljice? Kako ste prišli do ideje zanje?

Tukaj je pa velik ”če”. Če v času, ko so bili štirje otroci majhni, ne bi imela z možem zaradi gradnje hiše toliko finančnih težav, je bolj malo verjetno, da bi jih začela pisati. Tako mi pa ni kazalo drugega; skoraj vsak dan sem napisala eno za lahko noč,  lahko tudi za čez dan. Vseh skupaj je več kot šesto. Moji štirje so jih zelo radi poslušali. Večina teh je še zmeraj v rokopisu. Le zadnjih sto sem natipkala na pisalni stroj.

Kaj pa radi počnete, ko ne pišete knjig?

Če nisem za računalnikom, sem v kuhinji, če nisem tam, sem na trekingu. Dnevni ritem je odvisen tudi od prisotnosti vnukov. Kadar je kdo bolan, je vse ostalo porinjeno na stranski tir. Zelo jih imam rada in vesela sem, če mi delajo družbo. Zjutraj ali pa pod večer pa se po Skypu pogovarjam s tistimi, ki želijo povedati svojo zgodbo. Na videz dolgočasno, v resnici pa zelo polno življenje.

Kdaj jih najraje pišete?

Najraje pišem zjutraj, začnem že pred šesto. Sem ena tistih, ki hodi s ”kuram spat ” (kmalu po osmi uri).

Kako bi z nekaj besedami opisali življenje danes in pred leti?

Nekoč se je iz hiš slišal klepet in smeh, danes pa glas televizije.

V treh knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače ste pisali tudi o seksualnih navadah naših prednikov. Kako to?

Pri nas doma je bila zelo stroga vzgoja. Bolje, da ne povem, kako stroga. O spolnosti se nismo nikoli pogovarjali. Mene je pa že od nekdaj zanimalo tisto, kar mi je bilo prepovedano. Še danes sem takšna, mimogrede. Rada sem se družila s starejšimi, ki so bili veseli moje vedoželjnosti. Ko mi je neka Mici povedala, kakšen je bil v njenih mladih letih spolni odnos, sem sama pri sebi sklenila, da moram tem rečem priti do dna. Moje raziskave sodijo v tako imenovano občansko znanost (angl. citizen science). Kot nekdo, ki ni iz stroke, sem raziskala intimo prednikov, česar pred menoj, vsaj ne tako obširno in poglobljeno, še ni naredil nihče drug.

Se je na področju spolnosti do danes kaj spremenilo?

V spolnosti se je zgodilo kar nekaj revolucij. Včasih se je bolj govorilo o ”biti skupaj do groba”, danes se več posveča užitku. Še v mojih mladih letih je bila pomembna ”štalca”, ne le ”kravca”. Včasih je imel v spolnem odnosu odločilno besedo moški, danes ima veliko zahtev in pričakovanj tudi ženska. Včasih je trajal spolni odnos po minuto, dve, danes se lahko s predigrami podaljša v ure. Včasih je bil spolni odnos namenjen izključno zaploditvi potomcev, danes bolj kot ne zadovoljitvi tudi v ”razvedrilne namene”.  Včasih, še tja v sedemdeseta leta, je bila nedolžnost dragocena, nekakšna svetinja, danes nebodigatreba. Pa še in še bi lahko naštevala …

Pišete tudi kolumne. Bi jih kdaj izdali kot knjigo?

Mislim, da ne. Kolumne se zelo hitro postarajo. Za radio sem jih pisala dvajset let. Nekatere od njih, sploh če so bile povezane z aktualno politiko, se mi zdijo danes grozne, zelo zabavne. (smeh) Le tiste, v katerih sem pisala o nekih splošnih vrednotah, so ostale enako žlahtne.

Pa tujina. Vas mika?

Spodoben moški mora v življenju zgraditi hišo, vzgojiti sina, napisati knjigo in posaditi drevo. Jaz pa dodajam, malo za šalo, malo zares: ženska, kakršna sem, mora vse našteto naredi z levo roko, za nameček pa se lahko še potrudi, da vsaj kakšno knjigo proda tudi na tujem tržišču.

Katerega domačega avtorja radi berete?

Moj najljubši, in to že od leta 1963, ko sem knjigo Ptički brez gnezda dobila za nagrado, je Fran Milčinski. Knjiga je še zmeraj zelo aktualna, in tudi glavni junaki so takšni, kot bi jih vzeli iz sodobnega, vsakdanjega življenja. Drugače sem pa ljubiteljica domoznanske literature, trenutno še enkrat berem Trdinovo ”Vsaka svinja naj rije svoje korenje”, na polici pa me že čaka Pfuj! To je gerdo! Janeza Polajnarja.