Ženske nekoč in danes
8. februar, Valentinovo in Dan žena, ki ga obeležujemo mesec dni kasneje, imajo kar nekaj stičnih točk. V vseh treh primerih Slovenci v sebi začutimo vznemirljiv klic, morda tudi dolžnost, da se za hip ustavimo in z nekaj besedami, praznikom na rob, dodamo nekaj svojega. Če ob prvem vzneseno recitiramo Prešernove pesmi, polagamo pred pesnikov kip rdeče nageljne ter mislimo, da smo s tem za kulturo postorili vse, ob drugem lepimo po spletu srčke in lupčke, ob tretjem pa mrzlično kupujemo parfume, bombonjere in različno cvetje ter se z nostalgijo spominjamo nemške feministke in socialistke Clare Zetkin.
Z ženskami iz mesa in krvi, s tistimi, ki so daleč stran od fotoaparatov in TV kamer, sem si na ”ti” že več kot štirideset let. Poslušala sem njihove zgodbe iz časa, ko so bile še brez vseh pravic, njihovo (skoraj) edino poslanstvo pa je bilo, da so rojevale, skrbele za družino in bile na voljo svojemu možu.
Se kdaj vprašamo, kako so ljubile, če sploh? Kakšni so bili ‘Sveti Valentini” v času, ko so bile mlade in lepe? Ali takrat, ko naveličano jamramo in tečnarimo, pomislimo, da smo se pa danes morda preobjedle belega kruha?
Babice so imele v povprečju štiri želje, nekatere še manj; da jih mož ne bi tepel, da ne bi bile lačne, da bi imele streho nad glavo in da ne bi umrle na porodu.
S pojavom ekstremnega feminizma in nebrzdanega potrošništva, ki vedno bolj vdirata v sleherno poro našega življenja, so se začeli oblikovati izkrivljeni trendi, ki žensko spodbujajo k egoizmu in samskosti. Prepričujejo jo, da lahko bolje in kvalitetneje preživi tudi brez moškega oziroma brez zakonske ali partnerske zveze. Te dni smo na družabnih omrežjih lahko prisluhnili gospodični, ki je razlagala, da pa ona otrok ne bo rojevala v ta svet.
Užitek je postal kralj, ženska pa, v primerjavi z moškim, je postala sicer notranje močnejša, prodornejša, samostojnejša, a tudi agresivnejša in zahtevnejša. Svoje je dodala tudi permisivna vzgoja, ki je pripomogla k temu, da so se moški, žal, poženščili; začeli so se umikati za računalnike, med ekstremne športe, skratka tja, kjer še lahko čutijo, da nekaj pomenijo.
Prestara sem, da bi vedela, kdaj točno je zamrla želja po bližini, po objemu, po dlani, ki se prikrade na drugo stran postelje in te v spanju poboža. Kdaj je zamrla tista silna ljubezen, ki so jo opevali Petrarca, Prešeren, Feri Lainšček? Ste pozabili na čustva, ki so nas preplavila, ko smo brali njegovo ”Ne bodi kot drugi”?
Če ni čustev, če človek nima opore, prej ali slej klecne pod težo bremen. So tudi zato na nebrzdanem pohodu psihologi in psihoterapevti? Slovenci postajamo živčne in duševne razvaline. Zbornica kliničnih psihologov Slovenije na svetovni dan duševnega zdravja že več let zapored opozarja na premajhno število strokovnjakov na področju duševnega zdravja v Sloveniji.
Predniki so bili nekoč v izražanju sicer veliko skromnejši, a bolj poetični. Ko so videli kakšno samsko žensko nosno, so se spraševali: “Kdo pa je bil tisti, ki mu je uspelo spraviti šurka v luknjo?” Če bi slišali današnje pičkarjenje, pizdarjenje in kurčevanje, bi se v grobu obračali.
Če bi pred petdesetimi leti vprašala mamo o položajih pri seksu, bi me poslala k spovedi. Danes je ponudbe na to temo ogromno; od knjig, do vsakodnevnih filmov na televiziji, do milijon internetnih strani. Pa mladi v tej poplavi najdejo tisto, kar potrebujejo, kar bi jih osrečilo do konca življenja in še čez?
Ker se Slovenci zelo neradi pogovarjamo, ker nas niso naučili tolerance, strpnosti in poslušanja, se med seboj sploh ne poznamo. Ne poznamo se niti znotraj družine, kar je še najbolj žalostno. Tolaži me misel, da v Evropi nismo sami. Slovani in Germani imamo veliko skupnega prav pri odnosu do ljubezni in tudi intime – ne le svoje, tudi do intime prednikov. Koliko je bilo moških, ki so ženskam nekoč ali danes, saj je vseeno, brez zadrege govorili: “Rad te imam. Ljubim te!”
Se zavedate, da imamo Slovenci glede izražanja o ljubezni in spolnosti izjemno boren besedni zaklad? Še v filmih se ”ljubim te” sliši narejeno in izumetničeno, kaj šele v realnem življenju!
Po drugi svetovni vojni, tako smo se učili v šoli, je napočil čas AFŽ-ja. Čas svobode za ženske. Je bil ta res dar z neba?
Res je lahko nosila hlače, uporabljala kaladont, brez škode popila kozarček na sindikalni veselici, a obveznosti doma in pri otrocih, so ostale enake, kot so bile nekoč. Vrtcev ni bilo, damskih vložkov tudi ne. Ob zgodbah, v katerih so bile razpete med šihtom, gradnjo hiše, skrbi za otroke, delom na kmetiji, so mi šli lasje pokonci. Je pa res, da so se na proslavah ob 8. marcu, ko so jim otroci zapeli Mamica, ti si kakor zarja, največkrat razjokale od sreče.
So postale ženske kaj bolj srečne in ljubljene v sedemdesetih letih, ko so začele množično uporabljati kontracepcijo in posledično bolj uživati tudi v spolnosti? So postale bolj samozavestne, ko so jih prepričevali, da je splav njena pravica? Odgovori vam ne bi bili najbolj všeč.
Še v času mojega deklištva je veljalo prepričanje, da so nekaj vredne le ženske, ki so dobre gospodinje, pridne, delovne, poštene, šparovne. Vdano smo čakale, da so nas moški ogovorili prvi. Obratno se ni spodobilo.
Vseeno ne pozabimo; leta 1970 je prejel Zlati globus film Ljubezenska zgodba, v katerem sta zaigrala Ali MacGraw in Ryan O’Neal. Življenje je ljubezen tudi s pomočjo filmov postavilo na prvo mesto. Iz njih smo se učili tudi poljubljanja. Med drugim.
V osemdesetih letih spolni odnosi kar tako, za hec, niso bili več tabu, samskost pa prav tako ne. Če so bile ženske, ki so nadaljevale študij na fakulteti še v šestdesetih letih redke; iz moje generacije jih je bilo v Žireh komaj kaj, je v devetdesetih in še kasneje, postal študij prej pravilo kot izjema. Ob glasbi devetdesetih let, ki so jo zaznamovali tudi Roxette z It Must Have Been Love in Sinead O’Connor ter Nothing Compares 2U, so se mnoge že začele spraševati, je poroka sploh še smisel mojega življenja, se je vredno žrtvovati za otroke, pri tem pa pozabiti nase, na lastne želje, tudi na kariero?
Sodobna ženska je, če jo opazujemo z očmi babice ali prababice, praktično neprepoznavna. Predvsem pa je v duhovnem smislu postala močnejša od moškega! Aktivno posega tako v družbene kot politične spremembe. EU ima trenutno kar šest (6) ministric za obrambo. Borijo se za mir v svetu, želijo biti podobne Greti. Fajtajo se z vsemi, ki jim stojijo na poti, od družbe pa zahtevajo, da jim omogoči, da se imajo fino. Odkrito in brez zadrege priznavajo drugačno spolno usmerjenost, aktivne so na družabnih omrežjih, na različnih protestih. Zanimajo jih modni trendi, kot influencerke prodajajo svoje poglede na svet po njihovem kopitu. Je pa tudi res; ne trenejo z očesom, ko se zadolžijo za lepotno operacijo ustnic, nosu ali prsi. Feminizem je v polnem razcvetu, ženske poskrbijo, da so videne in slišane. Z #metoo gibanjem so odnose med moškim in žensko postavile na drugačne temelje. Ženska, ki sanja o družini in morebiti celo o štedilniku, pa je postala simbol sovražne ”orbanizacije”.
V sodobnem svetu, v katerem si želimo užitke brez čustev, se zdi ljubezen vedno bolj ogrožena. Tudi zato, ker z njo ravnamo kot svinja z mehom.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
