Stavke učiteljev
“Na katerikoli način razmišljam, kako razložiti, zakaj nismo zelo navdušeni za spremembo, ki prinaša večji neto prejemek, ne znam. Ne znam enostavno razložiti človeku, zakaj smo pa zdaj proti, če bo pa njegova plača večja,” je pojasnila svojo zagato Predsednica Zveze svobodnih sindikatov Lidija Jerkič.
Družabna omrežja so te dni polne debat o primernosti stavke učiteljev. Več kot drži; minimalne plače, ki jih prejemajo varuške, kuharji, snažilke in drugo tako imenovano ”pomožno tehnično osebje”, niso vredne, kot pravimo v sočnem vsakdanjem jeziku, da bi jih pes poscal. A takšni so vsi slovenski minimalci! Če se tisti, ki je na socialnih prejemkih dobro znajde, na mesec pokasira več, kot bi dobil, če bi kot varuška v vrtcu pazil na otroke ali bil zaposlen kot strežnica v domovih za starejše. Pa še s tečnimi, oholimi in razvajenimi starši oziroma svojci bi mu bilo prizaneseno.
Ko je Državni zbor na oktobrski seji 2021 obravnaval predlog novele zakona o dohodnini, ki bi po zagotavljanju vlade zavezancem ob nespremenjenih bruto plačah zagotovila višje neto dohodke, so bili sindikati odločno proti. Zakaj, še sami niso vedeli. Morda zato, ker bi šel ta denar ljudem ter jim z dvigom davčne olajšave prinesel večje neto plače? Se je nasprotovanje zgodilo zato, ker sindikati namesto interese delavcev zastopajo interese ”svojih” političnih strank?
V EU ima le sedem držav višjo minimalno plačo od Slovenije. Povprečna plača zaposlenega brez otrok, je v Sloveniji obremenjena z davki in dajatvami v višini 43,3 odstotka, medtem ko je v OECD to povprečje pri 36,1 odstotka.
Seveda, da ne bo pomote, vsak ima pravico do stavke! Ne le učitelji, tudi upokojenci, šoferji, avtomehaniki, natakarji, zvezdogledi, šlogarice, rejci domačih živali …
Tudi bralec, ki bere moje kolumne, ima vso pravico, da me pošlje v tri krasne in gre namesto tega raje gledat telenovelo Kraljica mojih sanj.
Celo sosedova Mica ima vso pravico, celo dolžnost, da po 20 ali 30 letih zapusti svojega nasilnega moža. Vsi, ki ji bomo za to pogumno dejanje ploskali, jo bomo hkrati tudi spraševali, kje je imela pamet, da tega ni storila že ob prvem udarcu.
Tudi ob tokratnih grožnjah s stavko, ki, kako predvidljivo, prihajajo ravno pred volitvami, se lahko vprašamo, zakaj so ljudje molčali trideset let na petdeset podlage. Smo res naivno verjeli, da se bo voda nekega dne kar sama spremenila v vino? Smo Slovenci res malo preveč naivni? Podobno, kot tisti, ki verjamejo, da jim bo neka montažna gradnja Nedeljković podarila montažno hiško z 91 m2, popolnoma opremljeno, v vrednosti 35.500€, če bodo njihovo FB stran všečkali in jo delili naprej? Lažni oglas na Facebooku ima na tisoče ogledov in še prav toliko naivnih všečkov.
Povprečen Slovenec molči, gara in stiska na vseh koncih in krajih. Po tihem se sicer jezi na tiste, ki zaslužijo več, kot on, ukrene pa nič. Ob volitvah celo voli tistega, ki mu je vrgel največ lopat peska v oči in mu, za povrhu, obljubljal podobna nebesa, v kakršnih se sonči tudi sam.
V javnem sektorju, v katerem so tudi šolniki, so razponi med najvišjo in najnižjo plačo gromozanski. Premier države je po višini plače v javnem sektorju šele na 1439. mestu, minister za finance na 1835. mestu, minister za javno upravo pa na 2439. mestu. “To je, milo rečeno, sramota. Je samo pokazatelj kaotičnega stanja v državi,” je lestvico komentiral predsednik Kluba slovenskih podjetnikov SBC Joc Pečečnik in dodal, da za takšno plačo “sam nikoli niti slučajno ne bi bil premier“.
Po njegovih besedah, izgovorjenih v Tarči 9.12.2021, imajo tudi v gospodarstvu težave z nekonkurenčnimi plačami. Najboljših kadrov ne moremo zadržati, saj v Avstriji, na Madžarskem ljudje dobijo več. Občutek, da slovenski vlak namesto proti Švici zavija proti Albaniji, je zelo na mestu.
Če bo slučajno prišlo do učiteljske stavke, za koga se bodo stavkajoči borili? Za vse enako ali za najbolj ranljive med njimi?
Vida K., denimo, pravi: “Pred leti je bila učiteljska plača na ravni povprečja v državi (takrat cca 1450 eur bruto). Zdaj je cca 15 % nižja od povprečja (pri starosti 40+ imajo od 1800 do 1900 bruto, povprečje v državi okoli 2100). Začetniki imajo cca 900 € neto, napredovanje je, glede na pravilnik, zelo oteženo. V zadnjih mesecih so ogromno delali in niso dobili nobenih dodatkov, sami so tudi testirali učence, nadomeščali odsotne … Tudi zato se učitelji strinjajo s stavko.”
Alenka Š. ji je očitala: “Tudi v podjetjih (v lasti države) so izvajali teste in ni bilo nobenih dodatkov. Niso jih dobile trgovke. Starši otrok so v času karantene učili otroke, zbolevali, pa zato niso prejeli dodatkov. Bistvena razlika med javnim sektorjem in gospodarstvom in to celo pri istem lastniku, je ta, da v javnem sektorju za vsako delo izven rutine pričakujejo dodatke, ki jih isti lastnik državnemu gospodarstvu ne deli. S tem, da je v osnovnem šolstvu letno 627, v gospodarstvu pa cca 1800-1850 dejansko opravljenih ur na letni ravni.”
Alenka Š. je tudi mnenja, da bi se morali šolniki zamisliti še nad marsičim drugim: “Žal se je ravno v času covida izkazalo, da imamo daleč preveč učiteljev, ki so digitalno nepismeni. Ne smemo pozabiti, da bi ti učitelji morali pripraviti otroke na četrto industrijsko revolucijo in tudi na pomen vseživljenjskega učenja. Namesto tega so raje stokali, kot se prilagajali. Posredno pa so pripomogli, da se je stres pri otrocih le še povečal.”
Janja B. pa je predstavila plače v vrtcu skozi svojo plačilno listo: “Kot pomočnica v vrtcu imam 26. plačni razred, neto plača 813 €. Starši imajo težave, da doma ukrotijo enega ali dva otroka, v moji skupini jih je od 18 do 24. V vrtcu so ogromne razlike v plači med vzgojitelji in pomočniki, pa praktično vsi opravljamo enako delo. Pomočnik po 40 letih delovne dobe ne pride na vzgojiteljevo začetno plačo.”
Jeze zaradi nizkih plač in nepravičnega ovrednotenja dela je med zaposlenimi vedno več. Bo stavka rešila vsesplošno nezadovoljstvo? Bo lahko vlada z eno potezo rešila težave, ki so se kopičile trideset in več let?
Izidor Gašperlin je v svoji kolumni (Delo) zapisal: “Jeza je kot bencin, ki pravilno uporabljen žene naše motorje, po nemarnem razlit pa neti požare. Podobno po nemarnem netimo vsakodnevne družbene požare. Ker dovoljujemo, da nam jeza nekontrolirano (beri: nespoštljivo) uhaja iz kanistrov in se skupaj z nasiljem razliva po satju naših odnosov.”
In tega, slednjega se, ob razgretem ozračju, ki smo mu priča, človek najbolj boji.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
