Smo packi ali nismo?
V teh dneh, ko se Facebook šibi od ponudbe krofov, ki jih pečejo mlade in tudi malo manj mlade gospodinje, sem se spomnila na Majdo, ki je ob lanskem pustu objavila več fotografij, na katerih je bila njena muca Zina, obkrožena s krofi. Sem in tja se je videlo, da je Zina s kakšnega od njih že polizala sladkor.
Kmalu po pustu so začeli Majdi izpadati lasje, po koži pa so ji naredile čudne lise. ”Imate mikrosporijo, mačjo bolezen,” jo je postavil na realna tla dermatolog, hkrati pa ji je svetoval, da Zino odpelje k veterinarju. Kaj hujšega za Majdo, kot poslušati krute obtožbe na račun njene najljubše prijateljice! Ko ji je še veterinar položil na srce, naj Zine ne poljublja, naj si ne deli z njo krožnika, naj si umije roke, ko jo bo božala, se je počutila prizadeto in užaljeno. Da bi bila njena najljubša mačja prijateljica prenašalka hude in zoprne bolezni! Ne in še stokrat ne!
Higienske navade so se v zadnjih 100 letih drastično spremenile, žal pa so v nekaterih niansah ostale na enaki ravni kot pri pradedih in prababicah. Nekoč so ljudje spali ob živalih zato, ker so te oddajale toploto, danes pa zato, ker pri njih najdejo toplino, ki je pri bližnjih, če jih imajo, ne.
Spominjam se babice, skoraj bi dala roko v ogenj, da se v življenju cela ni nikoli umila. Tudi se ni imela kje, ker je bila tekoča voda na voljo le iz pipe na dvorišču. A ko je pekla kruh, si je svoje, od dela razpokane roke, zmeraj zdrgnila z milom, ki ga je sicer uporabljala za pranje perila. Mački so se pozimi brez skrbi greli pod pečjo, a v kuhinjo, med lonce, niso imeli vstopa. ”Da se nam kaj ne zaleze v jetra!” je imela navado reči.
Dokler ni dobila zobne proteze, se zaradi škrbastih zob ni nikoli smejala. Ko sem šla k birmi, je bila moja nadomestna botra. Na tisti fotografiji pa so se njene ustnice že rahlo nakodrale v nekaj, čemur bi lahko rekla nasmeh.
Če pobrskate po družinskem arhivu, boste hitro opazili, da se na starih poročnih in tudi družinskih fotografijah vsi držijo zelo resno. Redkokdo pomisli, da se je to dogajalo zato, ker so imeli neurejeno zobovje. Škrbaste čeljusti pa jih je bilo sram razkazovati. Pri štiridesetih so bile nekatere ženske že brez vseh zob. Saj se spomnite, kako so rekli: ”Vsak otrok ti odnese en zob …”?
Leta 1922 se je poročila Manica. Bila je edina hčerka v družini s samimi fanti. Pri osemnajstih sta ji spredaj že manjkala dva zoba. Njen oče je s težkim srcem prodal njivo, da je dobil dovolj denarja za obisk pri dentistu v Ljubljani, na Kongresnem trgu. Med posegom, ki je bilo v primerjavi z današnjim obiskom zobozdravnika, pravo srednjeveško mučenje, ji je ta namestil dve srebrni kroni, na kateri je bila zelo ponosna. Te srebrne krone so bile aktualne še po 2. svetovni vojni. Tisti, premožnejši, so si dali narediti zlate. Morda se še spomnite grozljivih prizorov iz koncentracijskih taborišč, ko so pazniki mrtvim pulili iz ust zlate krone?
Če so bili včasih skregani z vodo, še razumem. Predniki niso imeli kopalnic, še stranišč ne. Še po drugi svetovni vojni so zidali delavske bloke s skupnimi sanitarijami.
Pri nekaterih boljših hišah je veljalo, da si je treba vsaj vsako soboto umiti noge. Po navadi so jih namilili do kolena, morda še kakšno ped čez. Naprej pa niso šli, ker se jim ni zdelo spodobno.
Ženske so se umivale naskrivaj, v lavorju ali lesenem škafu. Zvečer so ga prinesle v kuhinjo in se na hitro očedile v njem; obraz, roke in noge. Tega, kako naj skrbijo za čistočo med menstruacijo, niso vedele. Splošno mnenje je bilo, da so takrat nečiste in da se med nogami ne smejo dotikati. Le tiste najbolj korajžne so se razkoračile nad lavorjem in si sprale kri, ki se je praviloma že strdila po stegnih.
Marsikje je vode primanjkovalo. Pomagali so si po svoje; oče se je umil prvi, za njim pa še drugi. Vodo si je pljusknil po obrazu, potem jo je otresel po tleh, da se je laže, brez dvigovanja prahu, pometalo. Zadnji so prišli na vrsto otroci, takrat pa je bila voda že gosta od umazanije.
Mnogi ob spoznanju, v kakšni svinjariji so živeli predniki, vihajo nosove. Ob tem pa pozabljajo, da so bile družine zelo številne, da so v hišo prihajali tudi hlapci in dekle, berači. Tisti, ki so imeli vodo na dvorišču (šterno, korito), so bili srečneži. Ponjo so hodili k studencu. Potem jo je bilo treba tudi pogreti. Si predstavljate, koliko časa bi trajalo njihovo vsakodnevno umivanje, preden bi se zvrstili vsi, tudi številni otroci?
Umivali so se ob večjih cerkvenih praznikih, ob poroki, smrti. Švic jih, zanimivo, sploh ni motil.
Lipe (1916) pripoveduje: ”Spominjam se, da so naš ata imeli pri postelji, na polički, nožičko. Bila je manjša, z ukrivljenim rezilom. Ko sem se oženil, mi je eno zelo podobno porinil v žep z besedami, da mi bo še prav prišla. Šele od hlapcev sem izvedel, čemu služi. Okoli curaka so se čez dan nabirale dlake, ki so izpadale, pomešane s sirčki, ki so se luščili ob premikanju kožice okoli glavice. Če si možakar vsega našteta ni postrgal z nožičko, ga je pri naskakovanju ženske močno oviralo.”
Cmokanje, riganje, trebljenje zob, brisanje umazanih ust s še bolj umazanim rokavom za mizo, ob jedi, je bilo nekaj vsakdanjega. Za prdenje so celo mislili, da je zdravilno, med ljudmi je šel glas, da en prdec odtehta pet zdravnikov.
Ženske so se pri opravljanju male in velike potrebe umaknile za grm, v hlev ali za hišo, moški pa so jo opravljali kjer koli. Zaradi neumivanja med nogami je moške okoli spolovila nenehno srbelo. V ta namen so imeli pri levem žepu narejeno dodatno luknjo, skozi katero so se po potrebi čohali. Spodnjega perila niso nosili, zato se je dogajalo, da jim je lulček uhajal na prosto tudi skozi razporek.
Hlače so bile zaradi posledic uriniranja in slabe higiene pri iztrebljenju največkrat otrdele in so tudi zato ovirale moškega pri bolj sproščenem gibanju.
Tudi odnos do umivanja zob se je skozi stoletje le počasi, počasi spreminjal. Še danes bi skoraj 40 odstotkov Slovencev teden dni lažje preživelo brez zobne ščetke kot telefona. Še posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da je še vedno kar 11 odstotkov ljudi, ki si zob zvečer sploh ne umiva.
Sodobni čas terja od nas, da smo v službi malodane ves dan. Koliko ljudi nosi s seboj zobno ščetko, da si umijejo zobe po malici in po kosilu? Menda dober odstotek. Otroci pa so sploh skregani z njo! Do petega leta, ko jih k umivanju silijo starši, še gre, potem pa, če so sami, brez kontrole, hitro pozabijo nanjo.
Včasih so si razkuževali usta z žganjem in jabolkom, danes s pepermint bombonom.
Če je verjeti različnim anketam, potem si le približno 7 odstotkov moških umije roke po mali potrebi. Ostali menijo, da to ni potrebno. Tudi vsakodnevno tuširanje je bolj kot ne ženska domena, nekateri moški se mu izognejo celo po različnih športnih aktivnostih.
Še v povojnem času so imele radodajke v prostoru, v katerem so opravljale svojo obrt, vsaj lavor, da si je obiskovalec umil tisto reč med nogami. V partnerskih zvezah je kar približno 30 odstotkov takšnih, ki menijo, da čistoča pri intimnostih ni potrebna.
O higieni bi lahko pisala še ure in ure. Ob odnosu, ki ga imamo do nje nekoč in danes, malo bolje razumem, zakaj je nekaterim ljudem tako malo mar za higieno duše in srca.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
