Ženske
V mesecu marcu se o ženskah veliko pogovarjamo. Tudi sama imam kar nekaj pogovornih večerov, predavanj. Trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače – kot kaže – ne izgublja aktualnosti.
Še več: nekatera vprašanja o odnosu med moškim in žensko poskuša znova odpirati. To se mi zdi zelo prav. Ni vse črno in ni vse le belo. Vesela sem, celo zelo srečna, da k razumevanju teh odnosov vsaj mičkeno prispevam. Več, kot bomo vedeli o preteklosti, o ženski, ki je v 100 letih prehodila precej trnovo pot, lažje jo bomo razumeli danes; v vsem, kar se dogaja dobrega in tudi v vsem, do česar smo lahko tudi kritični.
Kakor daleč mi seže spomin, lasten, ali tisti – iz pripovedovanj – so si ženske želele več pravic. Želele so, da bi bile bolj enakopravne, upoštevane, bolj cenjene. Ne pomnim pa, da bi kdaj slišala, da bi želele biti moškemu enake, tako kot poslušamo danes. Enake v čem? Biti enakopraven ni isto, kot biti enak.
Naše prednice so imele zelo izrazit preživetveni nagon. Niso bile navajene jamrat, zlepa jim ni padlo na pamet, da bi prelagale težke odločitve na druga ramena. Že od malih nog so jih učili, da bo trpljenje njihova spremljevalka.
Ko so bile majhne punčke, so se učile kuhanja, pospravljanja, šivanja. Poslušale so bolj ali manj odkrite namige, da je lahko le ”pridno in pošteno dekle nekoč tudi dobra žena”. Fantje so lahko imeli predzakonske spolne izkušnje, one bog ne daj. Nedolžnost je bila še v času moje mladosti svetinja, s katero so polnili naša ušesa.
Ko sem bila dekle, ni bilo spodobno, da bi šla sama na kavo v lokal. Starejši, tudi ženske, so se zgražali, če smo deklice nosile hlače. Ko sem se vpisala na gimnazijo, se je ena od maminih prijateljic držala za glavo: ”Svet drvi v maloro, če bodo babe študirale!”
Pa se to ni dogajalo pred tisoč leti, dogajalo se je ”ravnokar”!
Veste, niso bili samo moški tisti, ki so ženske porivali v kalupe, tudi same ženske so jim pomagale! V veliko okoljih so se kot pijanec plota držale tradicije, ki jim je sicer kot mlinski kamen visela okoli vratu in jih, žal, celo bridko tepla po glavi!
V tako imenovanih ”starih časih” so dobro vedeli, da ”denar kvari”. Zlasti ženske. Družba se je na vso moč trudila, da ga več kot toliko niso nikoli imele v rokah. Nagonsko so vedeli, da bi jim ta še kako pomagal pri osamosvajanju, pri dvigu samozavesti.
Želimo slišati ali ne, a ženske imajo bolj razvit samoohranitveni nagon kot moški. Če bi bili v zgodovini moški tako teptani, kot so bile one, bi človeški rod že zdavnaj izumrl. Usoda ji je namenila, da poraja novo življenje in to v silnih bolečinah, ki so bile včasih tako nečloveške, zapleti pa smrtonosni, da so na porodih umirale. Zaradi veliko otrok (šteti so tudi mrtvorojeni, spontani splavi …) se je njihovo telo zelo spreminjalo, pri štiridesetih so bile videti kot starke.
Ves čas so bile nekomu pokorne; najprej staršem, bratom, potem tastu in tašči, možu, njegovim sorodnikom. Morale so ubogati, ker če niso, so bile tepene. Moški si jih je lahko vzel, kadar se mu je zahotelo. Ni smela reči ”ne”, ker bi jo drago stalo.
Po prvi svetovni vojni se veliko mož ni več vrnilo domov. Morale so prevzeti ”oblast” na domačiji. Nekatere so bile zelo uspešne, kmetijo ali obrt so vodile z železno roko. Lahko bi celo rekli, da so se tistim, ki so bili nekoč kruti do njih, celo maščevale.
Tudi druga svetovna vojna jim ni prizanašala. Borile so se z lakoto, sovražnikom, ki jih je pogosto postavil pred zid ali pa odpeljal v taborišča. Bile so posiljene, zasmehovane, lačne, poniževane. A so preživele. Življenje jih je že od malega učilo, da morajo stisniti zobe. Ko vam bodo govorili, da je povojna oblast žensko osvobodila, jim ne verjemite. Ker jo ni! Drži, dobila je neko namišljeno volilno pravico, a si z njo ni imela kaj pomagati. Tako in tako so tisti – od zgoraj, ukazovali, koga sme voliti.
Poleg vseh ostalih dolžnosti, ki jih je podedovala še izpred vojnih časov, so ji ukazali, naj pomaga graditi tudi domovino. Tako se je dogajalo, da je skrbela za dom, rojevala otroke, hodila v službo, gradila hiše, ceste, šole. Sem in tja pa je že slišala namige, da mora biti urejena, da se ne spodobi, da gre iz hiše kot ”strašilo”.
Mož je bil še zmeraj njen gospodar. Ko je dobila plačo, mu jo je izročila v celoti in ga potem fehtala za fičnike za hrano, za otroke, za kakšen kos oblačila, ki ga ni mogla sama sešiti.
O sebi in o svojem težkem življenju je molčala. Ni se spodobilo, da bi njeni otroci poslušali, da ni zadovoljna. Molk je postal njeno zatočišče in prekletstvo za prihodnje generacije, ki niso slišale resnice.
Povedala sem že, da je bila ženska zmeraj notranje močnejša od moškega. Babice, denimo, so imele v povprečju štiri želje, nekatere še manj: da jih mož ne bi tepel, da ne bi bile lačne, da bi imele streho nad glavo in da ne bi umrle na porodu. Od takrat pa do danes je minilo komaj kaj let!
Na prvi pogled imamo danes vse pogoje, da bi bile srečne in zadovoljne. Pa smo? Imam občutek, da se ženska ni še nikoli v zgodovini toliko pritoževala, kot se danes. Še več; s pojavom ekstremnega feminizma in nebrzdanega potrošništva, ki vedno bolj vdirata v sleherno poro našega življenja, so se začeli oblikovati izkrivljeni trendi, ki žensko spodbujajo k miselnosti, da lahko bolje in kvalitetneje živi brez moškega oziroma brez zakonske ali partnerske zveze.
Užitek je postal kralj. Svoje je dodala tudi permisivna vzgoja, ki je pripomogla k temu, da so se moški, žal, poženščili; pred žensko in materino prevlado so se začeli umikati za računalnike, med ekstremne športe, skratka tja, kjer še lahko čutijo, da so močnejši, da nekaj pomenijo.
Kje so časi, ko si živele naše babice, ki so bile navajene potrpeti, držati jezik za zobmi, vztrajati, upati, da bo jutri bolje? Se držati načela, pomagaj si sam, pa ti bo še bog pomagal? Četudi je bil Bog pogosto gluh za njihove težave, so se zatekle v cerkev, kjer so pomolile dva, tri rožnkrance ter se vrnile domov notranje močnejše. Danes se iz vere babic norčujejo zlasti tisti, ki po parkih objemajo drevesa, prepričani, da jim bodo objemi naklonili boljšo in lepšo tako popularno notranjo rast.
Moja mama mi o ženski intimi ni povedala čisto nič. Včasih, ko opazujem mularijo, kako po pametnem telefonu brskajo za pornografijo, se resno vprašam, kaj pa o tistem – najlepšem- vedo oni? Nekoč so tiste reči uporabljali bolj kot ne za reprodukcijo, danes pa za užitek. Ne takrat ne danes o ljubezni, odpovedovanju, sobivanju, nesebičnosti, darovanju, sočutju ne izgubljamo ravno veliko besed.
Nekoč so žensko izrabljali na tisoč načinov, danes jo prav tako. Zamenjal se je le celofan.
Ker se Slovenci zelo neradi pogovarjamo, ker nas niso naučili tolerance, strpnosti in poslušanja, se med seboj sploh ne poznamo. Ne poznamo se niti znotraj družine, kar je še najbolj žalostno. Težko mi je, ko tole pišem: živimo v času, ko nujno potrebujemo maske; eno za doma, drugo za prijatelje, tretjo za službo. Šele pod četrto si drznemo biti to, kar v resnici smo.
Danes je, žal, tako, da bi z žensko radi vsi po malem manipulirali. Eni in drugi jo vlečejo vsak v svojo smer. Nihče pa ne pomisli, da smo si ženske med seboj zelo različne. Tudi dva brezova lista na drevesu si nista enaka in tudi me si nismo.
Mar ne bi bil že čas, da nam vsaj 21. stoletje da svobodno dihati? Če si Špela želi imeti pet otrok in štedilnik, naj to ima! Če želi Anita študirati, potovati po svetu, naj!
Lepo vas prosim; ne perite ženskih glav ne s temi in ne z onimi napotki in smernicami!
Naj si vsaka oblikuje svobodo po lastnih željah in hotenjih.
Tiste pa, ki menite, da potrebujete roko, ki vas bo vodila, da potrebujete mentorja, ki vam bo prišepetaval, kaj lahko počnete in kaj ne, vzemite v roke zgodbe babic in prababic!
Njihove modrosti vam bodo v veliko pomoč!
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
