Copati, taki in drugačni

Pred vami je tretje po abecednem vrstnem redu zapisano razpredanje o športu. V teh dneh sem precej razmišljal, katere športe, ki se začnejo s tretjo črko naše abecede sploh imamo. Na prvo žogo mi gredo skozi misli športi, ki se dogajajo na ali ob cestah, torej cestne dirke: kolesarske, avtomobilske, rekreacijski teki, tudi kakšen maraton, recimo ljubljanski. Pomislim tudi na olimpijski curling (po naše karling), ki je nekakšno balinanje na ledu. Premalo ta šport poznam, da bi razpredal o njem, vem pa, da je skorajda vsem športnikom skupno nekaj- obuti so v copate. Dobro, seveda drsalke niso copati, tudi smučarski čevlji niso. Si domišljate, da bi z njimi hodili po dnevni sobi? Jaz ne.

Seveda se pa še dobro spomnim, da smo otroci na naše smučišče na Mareli, ki leži na  hribu oddaljenemu od središča Kisovca slabe tri kilometre, šli kar peš.  In to kako. Ker takrat otroci nismo imeli nahrbtnikov za spravilo smučarskih čevljev (pancerji smo jim rekli), smo jih že doma obuli, smučke in palice dali na ramo in se zagrizli v hrib po ozki stezi. Po bližnjici. Povem vam, nič kaj prijetno. Seveda smo pancerje na poti do smučišča, spodnje sedežnice, tudi dodobra uničili. Kajti hoditi z njimi po ozki poti, na nekaterih mestih poledeneli, ponekod je bilo tudi nekaj kamenja, posledično na pancerjih pusti posledice. Tam kjer se smučarski čevelj (spredaj) vpne v vezi so pancerji “zacveteli“. Zato smo imeli vedno s sabo tudi mali nožič, s katerim smo tisto, kar je “zacvetelo“, obrezali, da smo pancer sploh lahko vtaknili v sprednjo vez. Jaz sem imel takrat vezi Tyrolia. Smuči pa so bile Elanove, mislim da je bil na njih napis Ranger. Kakšno leto kasneje, ko sem se počasi preizkušal tudi v smučarskih skokih, se mi je zgornja plast povsem odlepila, ko sem trdo pristajal na naši 40 metrski skakalnici. Preden sem dobil 225 cm dolge prave skakalne smuči, sem rangerce povsem uničil. Ampak, takrat so ven že prišli novi modeli elanovke z oznako RC, tako da nisem bil dolgo brez njih. Podobne, na katerih je vozil naš Bojan Križaj. Mi pa smo tudi menili, da smo najmanj tako dobri kot on. No, ja.

A vrnimo se k hoji obuti v pancerje. Ko zdaj pomislim, kakšne “budale“ smo bili  fantje, ki smo se takrat vsaj enkrat tedensko odpravili peš na Marelo. Se razume, obuti v težke, trde in nepregibne pancerje. Danes ne morem verjetni naši neiznajdljivosti in nerodnosti. Če ne drugega, bi lahko sam pancerje dal v očetov nahrbtnik (ruzak, smo rekli), ki ga je uporabljal za ribolov. Resda je smrdel po ribah, verjetno tudi po vabi za ribe (kobilice, muhe, črvi, kruh pomešan s sirom …), ampak danes sem prepričan, da bi bila pot z njim na hrbtu in brez obutih pancerjev do smučišča bolj prijetna. Takrat smo že premogli skibucke oziroma snežke, ki so ravno v tistem času pred skoraj pol stoletja prišle ven.  Z njimi na nogah in pancerji  v nahrbtniku ali celo pripetimi na smuči, bi nam bilo bistveno lažje. Ampak, glavno je, da smo se smučali. Nazaj v dolino pa tako in tako nismo šli nikoli peš in s smučmi na ramenih. Kje pa, spustili smo se kar s smučmi. Ne po stezi, ki smo jo prej prepešačili, naokrog smo se spustili, kjer je bilo bolj položno, nekaj pobeljenih travnikov in kje na kakšni kolovozni cesti tudi nekaj kamenja, ki nam je precej načelo spodnjo podlago smuči. A kaj bi to. Saj smo imeli vsi doma plastične paličice, s katerimi smo potem zapolnili “rane“ na spodnji ploskvi Elanovih smuči. Vžigalnik, plastična paličica in že je plastika tekla na poškodovano površino smuči. Malo smo še s kosom ravnega železa ali šolskim ravnilom postrgali odvečno plastiko in že so bile smuči kot nove. Do naslednje smuke po kamenju.

A dovolj o pancerjih, zame najtežjih copatih. Verjetno ste tudi vi že slišali, da smo Slovenci copatarji. Ne bom razpredal o političnih. Ti mi gredo tako zelo močno na živce, da o njih ne bom izgubljal besed. Le to bom še zapisal o političnih copatarjih, enkrat copata, vedno copata. Tisti copatarji, ki si copate nataknejo ali obujejo, takoj ko si ob prihodu domov sezujejo čevlje, ti me pa ne motijo. No, ja, malo me, če si copate nataknejo na prepotene (prešvicane) nogavice. Biti osem ur v toplih čevljih, v pisarni, ali urico v športnih copatih kje na teku, se pa že mora kje poznati. Če ne drugje, se pri prepotenih nogavicah. Zato ne bo nič narobe, če se potem, ko si sezujemo čevlje, najprej odpravimo v kopalnico, sezujemo nogavice, stopala pa si osvežiš s čisto vodo in milom. Zaradi mene si lahko potem mirno obujete copate, ampak jaz, ki me kar naprej zebe v spodnje okončine, si še prej nadenem čiste nogavice in šele potem copate. Ne morem vam povedati, kako me moti, ko spremljam kakšen ameriški film, ko se po stanovanju sprehajajo, tudi vržejo na kavč z obutimi čevlji, s katerimi so poprej bog ve kje hodili. Ok, saj se tudi jaz kdaj sprehodim po stanovanju obut v čevlje ali teniske. Pravzaprav niti ne tako malokrat, kajti vedno nekaj pozabim. Ko sem že obut. In potem moram tisto iskati na drugem koncu stanovanja. Prosim vas, ne govorite tega moji ženi. Pred njo to vedno skrivam. Čeravno pogosto, ko pride domov, že z bežnim pogledom opazi mojo večno napako in očitajoče reče: “A si spet kaj pozabil?“ ali pa: “Se ti je spet mudilo, kaj?“

Za pancerje težko rečem, da so copati, moji hišni copati pa so zagotovo copati, čeravno nekateri, ki me vidijo obutega tudi  v volnene nogavice, ki si jih to zimo pogosto obujem prek spodnjih  nogavic, pravijo da to niso ravno copati. OK, kakor hočejo, zagotovo pa redno uporabljam še ene copate, tekaške. Včasih smo rekli tudi teniske, adidaske ali pumice, drugih takrat tako in tako ni bilo, danes pa jih je že toliko vrst (le kdo bi si vse zapomnil), da jim jaz vse pogosteje rečem kar preprosto copati. Včasih ko jih ne najdem, bog ve, kam sem jih odložil, vprašam ženo, ki to začuda vedno ve.

Kakorkoli, v copatih se vedno dobro počutim. Kje na atletski stezi, asfaltu, osamljenih poteh ali v stanovanju. Ko bi Američani vedeli, kako lepo si je sezuti čevlje in si obuti ali nadeti copate, bi nam še bolj zavidali, kot nam že. Seveda tisti, ki sploh vedo, kje naša Slovenija je.

Igor Gošte je stalni zunanji sodelavec tednika Reporter in kolumnist Večera. Snema televizijske oddaje za lokalne televizije in spletne portale, tudi za Javnost.si.

Poldrugo desetletje je urednikoval in soustvarjal program na lokalni televiziji ETV. Napisal je štiri romane, tri pesniške zbirke in dve zbirki pravljic.

Je oče dveh otrok in dedek štirim vnukom.