Poslavljanje kot del življenja
Če dobro pomislim, je naše življenje eno nenehno poslavljanje. Se začne že tedaj, ko se novorojeno dete poslovi od udobne in varne maternice in v strašnih porodnih bolečinah zdrsne v ta svet? Ali pa takrat, ko semenčice zapusti moškega in se združi z ženskim jajčecem?
Mimogrede pride dan, ko se nadobudnež poslovi od cuceljna, stekleničke, plenic, maminih prsi. “Kako priden otrok! Postaja samostojen!” vzklikajo starši, babice, dedki, tete in strici.
Se še spomnite praznovanj z eno, dvema, tremi … svečkami na torti? Slovesnosti ob rojstnih dnevih so zmeraj ovekovečene s fotografijami, razposajenostmi, prijatelji. Leto mimogrede mine. Starejši, kot smo, hitreje zdrsi med prsti.
Potem pridejo težko pričakovani trenutki, ko za vse večne čase pomahamo v slovo vrtcu in vzgojiteljicam, si oprtamo šolsko torbo in zakoračimo v prvi razred.
Izgubimo prvi mlečni zobek. Prijazna zobna Miška nam pod blazino pusti bombonček ali celo kakšen kovanec.
Jočemo, ko se poslavljamo od lesene hišice in tobogana. Koliko srečnih ur smo prebili v njej in na njem! A prej ali slej pridejo trenutki, ko hišico prerasemo in jo zamenjamo za košarkarsko igrišče.
Na primer.
Potem dobi ati (ali mami) drugo službo. V nekem tujem kraju. Slovo od prijateljev je težko in boleče. V našem srcu pusti prvo brazgotino, ki se težko zaraste.
Globoko v srcu, v najbolj skritem kotičku hranimo spomine na prvo ljubezen, prvi poljub, prvo pomlad, ko smo zaradi prebujajočih čustev lahko poleteli pod oblake ter vriskali od sreče.
A tisti hip, ko smo ljubljeno osebo videli v naročju drugega, smo se za vse večne čase poslovili od nečesa silno lepega, a hkrati tudi zelo bolečega in minljivega.
Slovo od samskega stanu običajno traja kar nekaj časa. Dekliščino in fantovščino redkokdaj zapustimo na svojih nogah, kaj šele trezni.
Slovenci smo znani po tem, da vztrajamo v partnerstvih, četudi v njem dan za dnem doživljamo nasilje. Slovo od osebe, ki smo jo nekoč ljubili, a se nam je kasneje izneverila, ni zmeraj lahko. Žal se k njej tudi vračamo. Z nasiljem, četudi nam krajša življenje, milo rečeno, nismo sposobni pretrgati. Niti za dobro svojih otrok, ki v njem strašno trpijo.
Ne znamo se posloviti od hotela ”mama”. Koliko jih je, ki ostajajo ”večni otroci”, ker jim je že misel, da bi zaživeli samostojno, tuja in nemogoča?
Vsako pomlad se poslavljamo od zime, potem se poslavljamo od poletja, počitnic, jadranja na morju. Konec decembra se poslavljamo od starega leta in z velikimi pričakovanji vstopamo v novega.
Otroci odrastejo, odletijo na svoje, ostareli starši pa se v preveliki hiši, ki je, kar se tiče stroškov, jama brez dna, sprašujejo, se splača preseliti v nekaj manjšega, cenejšega in udobnejšega.
Služba, na katero smo priklenjeni že desetletje, nas utesnjuje. Koliko časa, trme, volje, poguma, potrebujemo, da sprejmemo nove izzive?
Stil življenja, v katerem smo se znašli, nam kroji vsakdan. Včasih tudi na način, ki ne prinaša nobenih koristi. Smo dovolj močni, da se odrečemo kavi, alkoholu, sladkim stvarem ter zaživimo bolj zdravo?
Že France Prešeren je v svoji pesmi ”Slovo od mladosti, v zadnji kitici zapisal: “… Zato, mladost! po tvoji temni zarji srce zdihválo bo mi, Bog te obvarji!”
Slovo od mladosti se lahko zelo boleče zareže v našo dušo. Prvi sivi las, prva guba, prvi starostni madeži na koži. Šok. To slovo je za marsikoga med nami zelo boleče. Nekateri se z njim ne morejo soočiti. Še v poznih zrelih letih lažejo o letnici rojstva, obiskujejo lepotne kirurge, se oblačijo, kot bi imeli petnajst let in ne sedemdeset.
Trenutki, ki so zelo stresni zlasti za otroke, so ločitve. Slovo od varnosti, doma, očeta, mame, jih zaznamuje za vse življenje.
Pridejo trenutki, ko se moramo ločiti od najljubše skodelice za kavo. S črepinjami si pač ne moremo dosti pomagati.
Najteže se poslovimo od bližnjih, ki smo jih imeli radi. Občutek, da ljubljene osebe ne bomo nikoli več videli, le sem in tja ji bomo lahko prižgali svečko, je nepredstavljiv.
Koliko takšnih slovesov je ta trenutek v Ukrajini, ko vsak dan kdo od otrok izgubi očeta, mamo, dom, varno zavetje?
Zgodovina je (pre)polna mučnih trenutkov, ki jim mirne duše lahko rečemo zločini nad človeštvom.
Čeprav smo vojne doživljali, kar obstaja človeštvo, nas ni še čisto nič izučilo. Namesto da bi se pogovarjali, merimo v bližnje s tanki in puškami. Namesto da bi videli sočloveka, vidimo pred seboj zgolj lastno večvrednost, lasten prav, zaradi katerega si mažemo roke s krvjo.
Izgubiti telefon ni enako izgubiti razsodnost, ki v človeku prebudi zver.
Strašno boli, ko se moramo posloviti od ljubljene osebe, a na dolgi rok še veliko bolj boli, ko izgubimo obraz in človeka v sebi.
Milena Miklavčič, zapisovalka čisto vsakdanjih zgodb, zdravo kmečko dekle, ljubiteljica drobnjakovih štrukljev z rozinami. Piše tudi svoj blog Jutri 2052 in ima svojo spletno stran milenamiklavcic.com.
