Marjanu v slovo …

Najine poti so se srečale v času ustanovitve portala Slovenci v Angliji. Marjana veliko ljudi pozna kot znanega modnega oblikovalca in stilista. Sama pa sem imela to čast, da sem ga spoznala še bolj osebno in sicer kot preprosto, iskreno in srčno osebo.

Imel je visoke cilje, trdno voljo in rad je govoril. Bil je zakladnica idej in to sem pri njem res občudovala; na vsako vprašanje je podal odgovor, ali pa “je poznal koga, ki pozna koga” … (smeh) Znal nas je pohvaliti, včasih tudi, da se lepo izrazim, pograjati (smeh), predvsem pa nas je gnal naprej proti zastavljenemu cilju. 

Marjan, naj ti bo lepo tam zgoraj in nekoč se zopet srečava in se objameva. Dvakrat, saj veš … Tako zelo ponosna sem, da sem del poti v življenju prehodila s tabo. Hvala ti za vse, dragi prijatelj. Rada te imam.

Nekej srčnih besed mu je namenila tudi naša kolumnistka Milena Miklavčič: “V življenju sem srečala zelo veliko ljudi. Z nekaterimi smo se ujeli, z drugimi ne. Le nekaj jih je, ki so se mi za zmeraj zapisali v srce.

Ko sva se z Marjanom videla prvič, je bila to “ljubezen na prvi pogled“. Spominjam se, da sva po koncu sestanka potem še več kot uro kramljala na parkirišču, četudi je bilo zelo vroče, saj je sonce pripekalo z vso močjo. Všeč mi je bil tudi zato, ker je imel tisoč in eno idejo. Ko sem mu omenila, da bi mogoče eno od knjig objavila na Amazonu, je, ko je opazil moje cincanje, nemudoma vzel vajeti v svoje roke. “Dajmo Milena, saj zmoreš!“ mi je govoril. Res sem zmogla, a če ne bi bilo njegove spodbude, tega koraka ne bi naredila.

Hudo mi je, ker ga ni več. Pa je imel toliko načrtov, ki jih je znal tudi udejanjati! Pogrešala bom njegovo navdušenje, njegove roke, ki so, simbolično rečeno, znale segati po zvezdah.”

Za konec pa še pesem avtorice Mateje Kobale, s katero naju je Marjan povezal ob ustanovitvi portala Mislim.net.

Zate

Vetrič zapihal je iz planine,
utihnilo petje je ptic jerebic,
in slavec, kateri ni vajen tišine,
prisluhnil je petju panonskih ravnic.

Glasovi so nežni in nosijo sanje,
spomine, katerih se ‘zbrisat ne da,
kako ti goreče verjel si le vanje,
srce je b’lo srečno, ko bil si doma.

Pridi kdaj z vetrom, al’ z mavrico zlato,
naj duša svobodna bo srečna ves čas,
morda te povabim kdaj v cvetje na trato,
da prisluhneva slav’cu, ki pel bo na glas.

Naj ti bo lepo onkraj mavrice. Do snidenja, dragi naš Marjan.